izpit

Question 1

Kaj je pravo?

Answer 1

Vnaprej predviden skupek pravil, ki določa željene in dopustne načine vedenja v družbi

Question 2

Pravo je sistem različnih podpanog

Answer 2

ustavno pravo, civilno pravo, kazensko pravo, upravno pravo, družinsko pravo, gospodarsko pravo, delovno in socialno pravo, finančno pravo, mednarodno pravo, medijsko pravo

Question 3

Kaj so mediji

Answer 3

Mediji po Zakonu o medijih (ZMed, 2. člen) so časopisi in revije, radijski in televizijski programi, elektronske publikacije, teletekst ter druge oblike dnevnega ali periodičnega objavljanja uredniško oblikovanih programskih vsebin s prenosom zapisa, glasu, zvoka ali slike, na način ki je dostopen javnosti (Zmed, 2. člen)

Question 4

Vsebine medijskega prava

Answer 4

meje svobode tiska, medijsko sojenje, zasebnost, sovražni govor, avtorskopravne dileme na spletu, pravila oglaševanja, novinarska etika

Question 5

Sodobna doba

Answer 5

doba množičnih občil in informatizacija družbe

Question 6

Svoboda izražanja

Answer 6

Svoboda izražanja je temeljna pravica, ki omogoča posameznikom in medijem, da svobodno izražajo misli in informacije. Je sestavni del demokracije in omogoča odprt trg idej, kjer se mnenja soočajo, in kjer naj bi (mora) na koncu resnica (argument of truth) prevladala. Vendar pa svoboda izražanja ni absolutna – omejena je lahko zaradi varstva zasebnosti, prepovedi sovražnega govora ali lažnih informacij.

Question 7

Funkcije medijev

Answer 7

1) informiranje
2) oblikovanje javnega mnenja
3)vzgoja
4) zabava

Question 8

Kaj je medijsko pravo?

Answer 8

Medijsko pravo je podpanoga prava, ki ureja delovanje medijev in pravna razmerja v zvezi s komuniciranjem informacij.

Question 9

Mediji kot četrta veja oblasti?

Answer 9

Pogosto se govori o medijih kot četrti veji oblasti, saj imajo nalogo “psa čuvaja” – nadzirati delovanje oblasti, razkrivati nepravilnosti in zagotavljati transparentnost. Vendar pa obstaja dilema:

So mediji neodvisni instrument javnega poročanja ali
So pod vplivom kapitala, lastnikov in političnih interesov?

Question 10

Novica, informacija. kot tržni izdelek

Answer 10

Sodobni mediji so pogosto tržno usmerjeni, kar pomeni, da je novica postala tržni izdelek.
Namesto tradicionalnega načela 3E (education, economy, ethic) vedno bolj prevladuje načelo 3S (scandals, sport, sex), saj takšne vsebine pritegnejo več občinstva in oglaševalskih prihodkov.

Question 11

Mediji in pravo – povezava

Answer 11

Mediji se ukvarjajo s posameznikom in imajo največjo moč pri vplivanju na javnost in javno mnenje
Povezanost s pravom – oba se ukvarjata s človekom in človeškimi odnosi

Question 12

Ustava 39. člen - svoboda izražanja

Answer 12

Zagotovljena je svoboda izražanja misli, govora in javnega nastopanja, tiska in drugih oblik javnega obveščanja in izražanja. Vsakdo lahko svobodno zbira, sprejema in širi vesti in mnenja.
Vsakdo ima pravico dobiti informacijo javnega značaja, za katero ima v zakonu utemeljen pravni interes, razen v primerih, ki jih določa zakon.

Question 13

35. (varstvo pravic zasebnosti in osebnostnih pravic) in 38. člen (varstvo osebnih podatkov)

Answer 13

Zagotovljena je nedotakljivost človekove telesne in duševne celovitosti, njegove zasebnosti ter osebnostnih pravic. (35. člen)
Zagotovljeno je varstvo osebnih podatkov. Prepovedana je uporaba osebnih podatkov v nasprotju z namenom njihovega zbiranja.
Zbiranje, obdelovanje, namen uporabe, nadzor, in varstvo tajnosti osebnih podatkov določa zakon.
Vsakdo ima pravico seznaniti se z zbranimi osebnimi podatki, ki se nanašajo nanj, in pravico do sodnega varstva ob njihovi zlorabi. (38. člen)

Pravica do informiranja oz. ustavna pravica do svobode izražanja (39) na eni strani in pravica do osebnega dostojanstva (34) in varstva osebnih podatkov in zasebnosti (35 in 38) na drugi strani.
Ves čas se postavlja vprašanje, kje je meja… do kod seže ena in do kod druga pravica…

Question 14

Vidiki delovanja medijev
smisel, orodje, meje

Answer 14

1. Smisel: Sociološki in družbeni vidik
   Mediji igrajo ključno vlogo v demokratični družbi in zagotavljajo:

-Transparentnost – javnost ima pravico vedeti, kaj se dogaja.
-Nadzor oblasti – mediji delujejo kot “četrta veja oblasti” in razkrivajo nepravilnosti.
-Oblikovanje javnega mnenja – mediji vplivajo na politične in družbene odločitve.
-Ekonomski dejavnik – mediji so del trga, kjer se prodajajo informacije, oglasi in vsebine.

2. Orodje: Tehnični vidik
   Mediji uporabljajo različna tehnološka sredstva za širjenje informacij:

Telekomunikacije in omrežja – internet, televizija, radio, mobilne storitve.
Strojna in programska oprema – kamere, strežniki, aplikacije, algoritmi.
Podatkovne banke – shranjevanje in analiza podatkov (big data, umetna inteligenca).
IP naslovi in digitalna identiteta – sledljivost uporabnikov in zaščita zasebnosti.

3. Meje: Etični in pravni vidik
   Svoboda medijev ni absolutna – omejujejo jo pravni in etični standardi:

Pravni vidik
A) Nadnacionalni in mednarodni okvir

Evropska zakonodaja (GDPR – varstvo osebnih podatkov, svoboda medijev).
Mednarodne konvencije (npr. Evropska konvencija o človekovih pravicah).
B) Nacionalna zakonodaja

Meje:
-mednacionalni-mednarodni in nacionalni
-Kazensko pravo – prepoved sovražnega govora, obrekovanja, lažnih novic.
-Upravno pravo – regulacija medijev, licenciranje, javne frekvence.
-Zasebnopravni vidik:
Varstvo osebnih podatkov.
Avtorske pravice in intelektualna lastnina.
-Etični vidik
Novinarski kodeksi in profesionalni standardi.
Odgovornost za preverjanje informacij.
Spoštovanje človekovega dostojanstva in zasebnosti.

Question 15

Mediji gradijo tudi na
7 naglavnih grehih:

Answer 15

Superbia (napuh),
Avaritia (pohlep),
Luxuria (pohota),
Ira (jeza),
Gula (požrešnost),
Invidia (zavist) in
Acedia (lenoba).

Slabe novice bolj brane. Psihološko želimo ostalim, da ne bi uspeli - ker s tem opravičujemo lastne neuspehe.

Question 16

Ali pravni red omogoča svobodo izražanja in delovanja medijev?

Answer 16

Da, pravni red zagotavlja svobodo izražanja, vendar z določenimi omejitvami, ki so običajno usmerjene v preprečevanje škode, kot so obrekovanje, spodbujanje sovraštva ali krivice. V Sloveniji Ustava Republike Slovenije (39. člen) zagotavlja svobodo izražanja, vključno s pravico do javnega nastopanja in svobodo tiska. To pomeni, da imajo posamezniki in mediji pravico svobodno izražati mnenja, vendar so ti podvrženi omejitvam, ki ščitijo pravice drugih ljudi.

Mediji v tem kontekstu igrajo ključno vlogo, saj morajo zagotoviti pravočasno, verodostojno in objektivno poročanje, vendar hkrati spoštovati meje svobode izražanja, da ne bi škodili drugim z napačnimi informacijami, spodbujanjem sovraštva ali kršitvijo zasebnosti.

Question 17

Kdaj in pod kakšnimi pogoji ima javnost pravico do informacij posameznika zasebne narave?

Answer 17

Javnost ima pravico do informacij, vendar so osebni podatki in zasebnost posameznika zaščiteni. Ustava in zakoni o varstvu osebnih podatkov določajo, da zasebne informacije posameznika niso dostopne javnosti, razen v primerih, ko so te informacije potrebne za javne interese, kot so javna varnost, zdravje, pravica do obrambe ali zasebna pravica do informacije v interesu večje transparentnosti.

Vendar pa obstajajo določene meje:

Pravica do informiranja mora biti v ravnotežju s pravico do zasebnosti.
Novinarji in mediji morajo pri objavi informacij o zasebnem življenju posameznikov upoštevati razumevanje javnega interesa in ne smemo širiti informacij, ki niso povezane z javnim interesom.
🔹 Primer: Novinar ima pravico poročati o pomembnih javnih osebnostih (npr. politikih), vendar mora biti pazljiv, da ne krši njihove zasebnosti, kot je objava podrobnosti o njihovi družini ali osebnih odnosih, če te informacije niso v javnem interesu.

Question 18

Svoboda izražanja pomeni - manifestiranje misli (freedom of thought) in zajema:

Answer 18

a) govorjeno besedo (freedom of speech)
b) javno nastopanje (freedom of public apperance)
c) pisno besedo (freedom of press)
d) druga dejanja, ki izražajo mnenje (symbolic speech)

2 temeljna vidika te svobode:
1) širjenje mnenj
2) prejemanje mnenj

Question 19

EKČP (Evropska konvencija o človekovih pravicah) in Ustavno sodišče RS:

Answer 19

Svoboda izražanja je temeljno pravico v Evropski konvenciji o človekovih pravicah (EKČP), ki v 36. členu zagotavlja pravico do svobode izražanja. Ta pravica pa ni absolutna in jo je mogoče omejiti, če to zahteva zaščita varnosti, javnega reda, zdravja, morale ali pravic drugih.

Ustavno sodišče Republike Slovenije je večkrat interpretiralo in razlagalo obseg svobode izražanja v slovenskem pravnem prostoru. Poudarilo je, da je svoboda izražanja temeljna pravica za delovanje demokratične družbe, vendar se omejitve lahko pojavijo, če je to nujno za varstvo drugih pravic (npr. zaščita zasebnosti, preprečevanje sovražnega govora).

Question 20

Nadzorna funkcija svobode izražanja:

Answer 20

Svoboda izražanja ima pomembno nadzorno funkcijo, saj omogoča javnost in medijem, da nadzorujejo delovanje države, politikov in drugih ključnih akterjev v družbi. Mediji imajo v tem kontekstu vlogo četrte veje oblasti, saj nadzirajo, poročajo in kritizirajo odločitve, ki vplivajo na javne interese.

Ta nadzor omogoča transparentnost vladnih dejanj in zagotavlja odgovornost oblastnikov.

Question 21

Ustava RS

Answer 21

39. člen (svoboda izražanja)
    Zagotovljena je svoboda izražanja misli, govora in. javnega nastopanja, tiska in drugih oblik javnega obveščanja in izražanja. Vsakdo lahko svobodno zbira, sprejema in širi vesti in mnenja.
    Vsakdo ima pravico dobiti informacijo javnega značaja, za katero ima v zakonu utemeljen pravni interes, razen v primerih, ki jih določa zakon.
40. člen (uresničevanje in omejevanje pravic)
    Človekove pravice in temeljne svoboščine se uresničujejo neposredno na podlagi ustave.
    Z zakonom je mogoče predpisati način uresničevanja človekovih pravic in temeljnih svoboščin, kadar tako določa ustava, ali če je to nujno zaradi same narave posamezne pravice ali svoboščine.
    Človekove pravice in temeljne svoboščine so omejene samo s pravicami drugih in v primerih, ki jih določa ta ustava.

Question 22

Funkcije svobode izražanja

Answer 22

Svoboda izražanja je ključna pravica v demokratičnih družbah, vendar ni absolutna in je lahko omejena v določenih primerih. V okviru pravnega sistema se ta svoboda pogosto ocenjuje z vidika dveh temeljnih funkcij:

1. SVOBOŠČINA (Negativna funkcija)
   Negativna funkcija svobode izražanja se nanaša na zaščito posameznika pred vmešavanjem oblasti v izražanje mnenj, idej in informacij.
   Gre za omejitev oblasti pri poseganju v pravico posameznika, da svobodno izraža svoje misli, prepričanja in mnenja. Ta funkcija zagotavlja, da oblast ne more cenzurirati ali omejevati svobode izražanja brez tehtnega razloga.
   Primer:
   V zgodovini so bile države, kot je Francija pod Napoleonovim režimom, zelo stroge glede svobode tiska in novinarji so bili pogosto nadzorovani, da ne bi širili preveč radikalnih ali kritičnih mnenj. Kasneje pa so se te omejitve zmanjšale z razvojem demokracije in porastom števila tiskanih medijev (tako je število časopisov močno naraslo).
2. PRAVICA (Pozitivna funkcija)
   Pozitivna funkcija svobode izražanja pa pomeni, da država ne le ne sme omejevati te pravice, ampak mora tudi omogočiti njeno uresničevanje.
   To pomeni, da država zagotavlja pravno zaščito svobode izražanja, vključno z zagotavljanjem pogojev za nemoteno delovanje medijev in posameznikov, ki želijo izražati svoje mnenje.
   Primer:
   Ozgur Gundem proti Turčiji je primer, kjer so bili novinarji in uredniki kurdskega časopisa tarča kazenskih dejanj s strani posameznikov (ne oblasti). Čeprav je država imela svojo vlogo pri zagotavljanju varnosti, so kazniva dejanja, storjena s strani posameznikov, povzročila grožnje za svobodo izražanja.

Prva se kaže v razmerju država:posameznik, druga pa v razmerju posameznik:posameznik

Question 23

Ali je svoboda izražanja absolutna pravica?

Answer 23

Svoboda izražanja ni absolutna pravica. Obstajajo omejitve, kadar svoboda izražanja posega v pravice drugih ljudi ali povzroča škodo družbi. Nekateri primeri, ki lahko zahtevajo omejitve svobode izražanja, so:

Pozivanje k nasilju
Sovražni govor (npr. šovinizem, rasizem)
Poseg v zasebnost posameznikov (npr. razkritje osebnih podatkov brez privolitve)
Objava pedofilskega gradiva ali otroške pornografije

Question 24

EKČP
10. člen

Answer 24

10. člen - Svoboda govora
    Vsakdo ima pravico do svobodnega izražanja. Ta pravica obsega svobodo mišljenja ter sprejemanja in sporočanja obvestil in idej brez vmešavanja javne oblasti in ne glede na meje. Ta člen ne preprečuje državam, da zahtevajo dovoljenje za delo radijskih, televizijskih in kinematografskih podjetij.
    Izvrševanje teh svoboščin vključuje tudi dolžnosti in odgovornosti in je zato lahko podvrženo obličnostim pogojem, omejitvam ali kaznim, ki jih določa zakon in ki so nujne v demokratični družbi zaradi varnosti države, njene ozemeljske celovitosti, zaradi javne varnosti, preprečevanja neredov ali zločinov, za zavarovanje zdravja ali morale, za zavarovanje ugleda ali pravic drugih ljudi, za preprečitev razkritja zaupnih informacij ali za varovanje avtoritete in nepristranskosti sodstva.

Question 25

Omejitve svobode izražanja skozi zgodovino

Answer 25

1. Začetki demokracije v stari Grčiji:
   Ljudje so imeli pravico svobodno presojati politične odločitve in sodelovati v demokratičnih volitvah.
   Vendar pa so omejitve že obstajale. Sokrat je bil obsojen na smrt zaradi širjenja svojih idej, ki so bile sporne in so ogrožale tradicionalni red in verovanje v Atenah.
   Svoboda izražanja v tem obdobju ni bila enaka za vse, saj so bili omejeni tuji državljani in sužnji, ki niso imeli pravice do sodelovanja v političnih razpravah.
2. Platon in omejitve resnice:
   Platon – oblastniki niso pripravljeni na resnico – Platon je v svojih delih, zlasti v Državi, izražal skepticizem do demokracije, saj je menil, da večina ljudi ni dovolj razumna za upravljanje države. Zagovarjal je koncept filozofskih kraljev, ki bi morali vladati, saj naj bi edini razumeli resnico in pravo pravičnost.
3. Srednji vek – boj med cerkvijo in oblastjo:
   V srednjem veku je bila svoboda izražanja močno omejena, saj je Cerkev imela izjemen vpliv na oblikovanje misli in idej v Evropi. Cerkev je bila glavna institucija, ki je odločala, kaj je pravilno in kaj ni. Vse, kar je bilo v nasprotju z njenimi nauki, je bilo pogosto označeno za heretično in kaznovano.
   Zaradi tega je bil vsako izražanje misli, ki je bilo v nasprotju s cerkvenimi učenji, nevarno in je povzročilo cenzuro in preganjanje.
4. 15. stoletje – Gutenbergov tiskalni stroj:
       Izum tiskarskega stroja v 15. stoletju je imel pomemben vpliv na svobodo izražanja, saj je omogočil široko diseminacijo informacij, kar je cerkvi odvzelo monopol nad širjenjem znanja in idej.
5. Filozofi: Milton, Mill, Hobbes, Rousseau, Montesquieu
6. Rule of Law po 2. svetovni vojni:
   Po drugi svetovni vojni je nastala ideja vladavine prava (Rule of Law), ki je vključila zaščito osnovnih pravic, vključno s svobodo izražanja.
   V tem obdobju so nastale številne mednarodne konvencije in zakoni, ki so odpravili cenzuro in omejitve svobode izražanja, a so hkrati priznali, da so omejitve potrebne v primerih, kot so sovražni govor, klevete in žaljenje.
7. 1. amandma ameriške ustave – Right to Speech:
8. amandma ameriške ustave zagotavlja pravico do svobode izražanja in jo postavi kot eno od ključnih temeljnih pravic.
   Vendar ta pravica ni absolutna. Zakonodaja lahko omeji izražanje, če to povzroči škodo drugim (npr. pozivanje k nasilju ali širjenje sovraštva).

Question 26

Teorije možnih omejitev

Answer 26

1. Teorija škodljivih teženj:
   Opis: Ta teorija trdi, da je svoboda izražanja omejena, kadar izražanje vodi v škodljive posledice za moralno zdravje družbe. Torej izražanje, ki kvari moralo družbe. Povsem nedoločeno in prepuščeno oblastniku.
   Zgodovinski kontekst: To je bila teorija, ki je bila uporabljena za Sokrata, ki je bil obsojen na smrt zaradi širjenja moralno škodljivih idej v Atenah.
   Splošno: Omejitve svobode izražanja v tej teoriji niso nujno določene z jasnimi kriteriji, temveč se jih pušča v rokah oblasti, ki odloča, kaj je škodljivo za družbo. To lahko vodi v nejasnost in potencialno zlorabo oblasti.
   Pomanjkljivost: Ta pristop omogoča zelo široko interpretacijo omejitev, kar lahko privede do prekomernih omejitev in cenzure.
2. Teorija jasne in grozeče nevarnosti:
   Opis: Ta teorija omejuje svobodo izražanja, kadar izražena mnenja predstavljajo jasno in neposredno grožnjo za vitalne interese države.
   Zgodovinski primer: Ena izmed najbolj znanih odločitev v ZDA, Schenk v. USA (1919), kjer so bile kritike na vojaško mobilizacijo obtožene ogrožanja nacionalne varnosti, ker so bili letaki proti vojaški mobilizaciji obravnavani kot nevarni za stabilnost države.
   Splošno: Omejitve temeljijo na tem, da se zaščitijo ključni nacionalni interesi, kot so varnost, mir in družbena stabilnost.
   Pomanjkljivost: Teorija lahko vodi do prekomerne represije in zatiranja kritičnih mnenj, še posebej v obdobjih političnih napetosti ali vojn.
3. Teorija tehtanja interesov:
   Opis: Ta teorija poudarja, da mora biti omejitev svobode izražanja nuja v demokratični družbi, vendar se mora tehtati s tistimi interesi, ki bi lahko upravičili omejitve.
   Pristop: V tej teoriji se pogosto uporablja tehtanje interesov, kjer se primerjajo svoboda izražanja s drugimi pomembnimi pravicami in vrednotami, kot so varnost, zasebnost, javna morala ali varstvo drugih pravic.
   Uporaba: To je priljubljena teorija, ki jo uporablja Evropsko sodišče za človekove pravice (ESČP), ki se pri presoji omejitev svobode izražanja sklicuje na proporcionalnost omejitev v skladu z demokratičnimi načeli.
   Pomanjkljivost: Pri tehtanju interesov je lahko izziv doseči uravnoteženo in pošteno presojo, saj so različni interesi lahko težko primerljivi.
4. Teorija preferirane pozicije:
   Opis: Po tej teoriji se svoboda izražanja šteje za temeljno pravico, ki jo je treba zaščititi pred posegi države, razen če država ne more dokazati nujnosti omejitve.
   Pomen: Ta teorija trdi, da je svoboda izražanja na privilegiranem položaju, kar pomeni, da se vsak poseg v to pravico obravnava kot nezakonit, razen če država predloži tehtne dokaze za svojo omejitev.
   Pristop: Država mora dokazati, da so omejitve nujne in da so proporcionalne v skladu z zaščito drugih interesov.
   Pomanjkljivost: Ta pristop lahko omeji državno moč pri sprejemanju omejitev, zato je včasih lahko težko doseči uravnoteženo zaščito drugih pravic, kot so javna varnost ali osebna zaščita.

Question 27

10. Člen EKČP

Answer 27

Pravica prejemanja in širjenja informacij, ki so v javnem interesu
Mediji imajo dolžnost širiti splošne informacije
Omejitve pravice svobode izražanja:
Čeprav pravica do svobode izražanja uživa široko zaščito, omejitve niso izključene. Omejitve so dovoljene, vendar morajo biti jasno opredeljene in določene z zakonom.
10. člen torej vsebuje 2 pravici:
A) Svobodo mišljenja (freedom to hold opinions)
B) Svoboda sprejemanja in sporočanja obvestil (freedom to impart and to receive information and ideas)

Question 28

Svoboda mišljenja

Answer 28

Svoboda mišljenja je ena od osnovnih človekovih pravic, ki omogoča posameznikom, da oblikujejo in izražajo svoja prepričanja brez zunanjega vmešavanja. Pomembna razlika, ki jo pogosto omenjamo v kontekstu svobode izražanja, je razlikovanje med dejstvi (facts) in mnenji oziroma vrednostnimi sodbami (value judgements).

Primer Lingens v. Avstrija:
Primer: V primeru Lingens v. Avstrija je novinar kritiziral avstrijskega kanclerja zaradi njegovih stikov z osebo z nacistično preteklostjo. Novinar je kanclerja označil za “nemoralneža” in “opportunista”.
Dejstvo: Kancler je dejansko imel stike z osebo z nacistično preteklostjo.
Mnenje: Kritika, da je bil kancler “nemoralnež” in “opportunist”, je vrednostna sodba novinarja, ki temelji na njegovem osebnem prepričanju o moralnosti in političnih odločitvah kanclerja.
Tehtanje interesov: V tem primeru je bilo potrebno tehtanje interesov, kjer so se postavili nasproti svoboda izražanja novinarja in čast in dobro ime kanclerja. Kancler je tožbo vložil zaradi obrekovanja in poškodovanja njegovega ugleda.
ESČP dosodi, da omejitev ni bila nujna – nesorazmerna v demokratični družbi

V primeru Lingens v. Avstrija je sodišče poudarilo, da je kritika političnih osebnosti in javnih funkcij sestavni del demokratične družbe, kjer je dovoljena tudi uporaba vrednostnih sodb (mnenj), ki jih posamezniki izražajo na podlagi svojih prepričanj.

Question 29

Svoboda sprejemanja in sporočanja obvestil

Answer 29

Svoboda sprejemanja in sporočanja obvestil je temeljna pravica, ki omogoča posameznikom dostop do informacij in idej, kar je ključno za demokratično delovanje družbe. Ta pravica omogoča vsakemu posamezniku, da sprejema informacije, ki so v javnem interesu, in jih deli z drugimi. To vključuje pravico do obveščenosti, ki je nujna za svobodne volitve, javne razprave in kritično vrednotenje politik ter odločitev, ki vplivajo na družbo.

Pomembnost svobode sprejemanja in sporočanja obvestil:
Pravica vedeti: To pomeni, da mora imeti vsak posameznik dostop do informacij, ki so pomembne za njegovo sodelovanje v družbi, kot so informacije o vladnih odločitvah, zakonodaji, javnih politikah in drugih temah, ki vplivajo na javnost.
Svobodne volitve: Da bi volivci sprejemali informirane odločitve, morajo imeti dostop do vseh pomembnih informacij, ki omogočajo razumevanje političnega dogajanja. To vključuje dostop do informacij o kandidatih, njihovih programih, dosežkih in stališčih.
Svoboda tiska in svoboda oddajanja: Mediji imajo ključno vlogo pri omogočanju svobodnega pretoka informacij. Tisk in oddajanje omogočata širjenje informacij, ki so pomembne za javne razprave in demokratične procese.

Cenzura in avtocenzura:
Cenzura: Cenzura pomeni vsako obliko vmešavanja v svobodno izražanje in distribucijo informacij s strani oblasti ali drugih organov, ki poskušajo omejiti ali preprečiti določene vsebine. To vključuje predhodno odobritev vsebin, prepovedi ali omejitve na temelju ideologije, politike ali drugih razlogov.
Cenzura se pogosto izvaja v kontekstu nacionalne varnosti, moralnih vrednot, ali zaščite javnega reda. Vendar pa je pomembno poudariti, da mora biti vsak poseg v svobodo izražanja nujen, proporcionalen in določen z zakonom.

Avtocenzura: Avtocenzura se zgodi, ko mediji ali posamezniki sami omejijo svojo svobodo izražanja zaradi notranjih pritiskov. Ta pojav je lahko posledica finančnih interesov, politike, ali drugih dejavnikov, kot so strah pred negativnimi posledicami (tožbe, kazni) ali potreba po ohranjanju poslovnih odnosov.
Superbowl primer: Včasih so lahko mediji podvrženi avtocenzuri zaradi finančnih interesov (sponzorji) ali političnega vpliva. Na primer, v času Superbowla so lahko določeni oglasi ali teme izključeni ali omejeni, ker bi lahko prizadeli interese sponzorjev ali politične agende.

Question 30

NUJNE OMEJITVE V DEMOKRATIČNI DRUŽBI

Answer 30

A) varnost države in ozemeljske celovitosti
Omejitve so lahko potrebne za zaščito države pred notranjimi in zunanjimi grožnjami. To vključuje zaščito pred terorizmom, spodkopavanjem državnih institucij ali vojnimi grožnjami.
B) javna varnost
Omejitve lahko obstajajo, da bi zagotovili javne red in mir, preprečili nemire ali kajtevanje nasilja. Gre za zaščito pred dejavnostmi, ki ogrožajo javne dogodke ali mirno življenje prebivalstva.
C) preprečevanje neredov ali zločinov
Da bi se preprečili kriminalne dejavnosti, nasilje, podpihovanje sovraštva ali povzročanje škode javnemu redu, lahko nastanejo omejitve, še posebej v primeru, ko bi svoboda izražanja lahko neposredno vodila v nevarnost za druge.
D) zavarovanje zdravja ali morale
Omejitve so upravičene, če gre za zaščito javnega zdravja (npr. preprečevanje širjenja lažnih informacij o zdravju) ali moralnih vrednot, kot so zaščita pred pornografijo, ksenofobijo, sovražnim govorom ali vsebinami, ki lahko škodujejo splošnemu družbenemu dobremu.
E) zavarovanje ugleda ali pravic drugih ljudi
Omejitve se lahko uvedejo, da se zaščiti čast in dobro ime posameznikov pred obrekovanjem, lažmi ali nezakonitim razkrivanjem osebnih podatkov.

F) preprečitev razkritja zaupnih informacij
Omejitve so upravičene za zaščito državnih tajnosti, vojnih informacij ali komercialnih tajnosti, ki bi ogrozile nacionalno varnost ali gospodarske interese države.
G) varovanje avtoritete in nepristranskosti sodstva.
Omejitve so lahko potrebne, da se zaščiti neodvisnost sodstva in zagotovi, da se sojenje izvaja brez zunanjih pritiskov ali javnih napadov, ki bi lahko vplivali na nepristranskost sodnikov ali izkrivili pravosodni postopek.
Numerus clausus omejitev – vsak poseg zakonit, nujen (legitimen) in sorazmeren!

Question 31

Skladnost z zakonom

Answer 31

1. pogoj upravičenosti vmešavanja javne oblasti je, da mora biti vsak poseg v svobodo izražanja zakonit in ne sme biti samovoljen. To pomeni, da mora biti vmešavanje javne oblasti v svobodo izražanja v skladu z zakonom

Določenost, dostopnost, jasnost in predvidljivost zakona
To pomeni, da mora biti zakon jasno napisan in dostopen vsem, ki so pod njegovim vplivom. Posameznik mora imeti možnost, da se seznani z zakonskimi normami, ki urejajo njegovo ravnanje.

A) Dostopnost zakona
Zakon mora biti na voljo, tako da ga pravni subjekti lahko preberejo in razumejo. To pomeni, da ni dovolj, da so zakoni zgolj objavljeni na nekem nepoznanem mestu ali v obliki, ki ni dostopna javnosti.
Neobjavljeni podzakonski predpisi ne zadostujejo, saj se mora vsak pravni subjekt z njimi seznaniti vnaprej, da lahko pravilno ravna. To pomeni, da mora biti zakon ali predpis objavljen v uradnem listu ali na način, ki zagotavlja, da je dostopen vsem.
B) Predvidljivost zakona (jasnost posledic)
Zakon mora biti tako jasen, da lahko posameznik vnaprej razume, kakšne bodo posledice njegovega ravnanja. To pomeni, da je norma dovolj natančno formulirana, da pravni subjekt ve, kaj lahko pričakuje kot rezultat svojega dejanja.
Poseg ne sme biti samovoljen, saj mora biti vse, kar zadeva pravice posameznika, jasno določeno in vnaprej predvidljivo.

Question 32

Primer: Sunday Times v. UK (1968)

Answer 32

Kritika podjetja in omejitve svobode izražanja: V tem primeru je farmacevtsko podjetje prodajalo zdravilo Thalidomide kot pomirjevalo za nosečnice, vendar je povzročilo hude okvare plodov. Sunday Times je začel kritizirati podjetje zaradi prenizkih odškodnin, ki so jih prejele prizadete družine, zaradi česar je sodišče v Združenem kraljestvu prepovedalo nadaljnje objavljanje.

ESČP (Evropsko sodišče za človekove pravice) se je odzvalo s tem, da je ugotovilo, da je v tem primeru poseg v svobodo izražanja nesorazmeren. Poročanje o delu sodstva je imelo velik javnostni interes, saj so bile posledice poslovanja podjetja zelo resne in javnost je imela pravico biti obveščena o tem.

Skladnost z zakonom in proporcionalnost: ESČP je ugotovilo, da omejitev ni bila utemeljena, saj ni bila nujna za dosego zakonitega cilja. Opozarjanje na morebitne nepravilnosti in zlorabe podjetij v tem primeru je bilo upravičeno zaradi javnega interesa.

Poudarki iz primera:
Vsak poseg v svobodo izražanja mora biti zakonit in jasno predvidljiv, da posamezniki vedo, kaj lahko pričakujejo kot posledico svojega ravnanja.
Kadar gre za zaščito javnega interesa (kot v tem primeru, ko so bile ogrožene življenja ljudi), mora biti poseg sorazmeren in ustrezati zakonodaji ter ustavnim pravicam.

Question 33

Lombardo proti Malti (vaje)
Zakonska podlaga ni edini pogoj za poseg v pravico do svobode tiska:
A) ali je bil poseg glede na okoliščine primera nujno družbeno potreben
B) Ali je bil poseg sorazmeren z legitimnimi cilji, za katere si je prizadeval
C) ali so razlogi za poseg relevantni in zadostni
Ali je rešitev nujno družbeno potrebna ali sprejeta zgolj zaradi prikladnosti?

Answer 33

Primer Lombardo proti Malti (2016) obravnava vprašanje, ali je bila omejitev svobode tiska v konkretnem primeru upravičena, glede na to, ali so izpolnjeni trije ključni pogoji za poseg v svobodo izražanja in tiska. Ta primer se osredotoča na to, ali je poseg bil:

1. Nujno družbeno potreben (Ali je bil poseg glede na okoliščine primera nujno potreben?)
   - V tem primeru je sodišče preverjalo, ali je bila omejitev svobode izražanja nujna za dosego legitimnega cilja v demokratični družbi. Z drugimi besedami, ali bi bila omejitev nujna za zaščito nekega pomembnega interesa, kot so varnost, zdravje, morale ali zaščita pravic drugih ljudi.

• Nujna potreba pomeni, da bi poseg moral biti potreben za zaščito javnega interesa in ne zgolj zaradi prikladnosti. To pomeni, da se mora država izkazati z dokazom, da ni bilo drugih, manj invazivnih ukrepov, ki bi dosegli enak cilj. To vprašanje se osredotoča na tehtanje interesa (npr. interes zaščite posameznika proti širjenju napačnih informacij) in je ključno za to, da se prepreči zloraba oblasti, ki bi pretirano omejevala svobodo izražanja.

2. Sorazmeren poseg z legitimnimi cilji (Ali je bil poseg sorazmeren z legitimnimi cilji, za katere si je prizadeval?)
   - V primeru omejitve svobode tiska je pomembno oceniti, ali je bila omejitev resnično sorazmerna glede na cilj, ki so ga želeli doseči. To pomeni, da morajo imeti omejitve dovolj tehtne argumente, da uravnavajo ravnotežje med zaščito drugih pravic (npr. varnost, čast in dobro ime, preprečevanje sovražnega govora) ter zaščito temeljnih pravic do svobode izražanja in tiska.

• Sorazmernost pomeni, da omejitve ne smejo biti pretirane ali prekomerne. Če bi bila omejitev preveč stroga ali široka, bi to lahko pomenilo nesorazmeren poseg v svobodo tiska.

3. Relevanten in zadosten razlog za poseg (Ali so razlogi za poseg relevantni in zadostni?)
   - Ta pogoj se osredotoča na vprašanje, ali so bili razlogi, na katerih je temeljil poseg, resnični, ustrezni in dovolj močni, da so upravičili omejitev svobode izražanja.

• Relevanca pomeni, da razlogi, zaradi katerih se omejuje svoboda tiska, morajo biti pomembni in prepričljivi. Na primer, če je bil novinar obsojen zaradi domnevne žalitve, ali so bili resnični razlogi za omejitev dovolj tehtni, kot bi bili v primeru varovanja časti in dobrega imena?

Rešitev: Nujno družbeno potrebna ali zgolj prikladna?
- V primeru Lombardo proti Malti je ESČP presodilo, da omejitev svobode tiska v tem primeru ni bila nujno družbeno potrebna, ker ni bila sorazmerna s ciljem zaščite moralnih vrednot ali javne varnosti. Sodišče je menilo, da je bila omejitev predvsem prekomerna in da so bili razlogi za poseg relevantni, vendar niso bili zadostni za tako hudo omejitev svobode izražanja.

Zaključek:
Za poseg v svobodo tiska ni dovolj samo, da obstaja zakonska podlaga. Država mora dokazati, da je poseg nujno potreben, sorazmeren z legitimnimi cilji in da so razlogi za poseg relevantni in zadostni. Če poseg ni nujen ali prekomeren, potem omejitev svobode izražanja ni upravičena, tudi če obstaja zakonska podlaga.

Question 34

Nujnost v demokratični družbi

Answer 34

2. pogoj upravičenosti vmešavanja javne oblasti v svobodo izražanja zahteva presojo iz več vidikov, kot so narava zavarovane pravice, intenzivnost posega, sorazmernost med posegom in ciljem, ter pomembnost javnega interesa. Prav tako se ocenjuje, ali je ukrep skladen s civilizacijskimi standardi in ali so izpolnjeni cilji, kot so preprečitev neredov, zločinov, varstvo zdravja itd. Poglejmo to podrobneje:

1. Narava zavarovane pravice
   - Svoboda izražanja je temeljna pravica, vendar je omejena, kadar gre za zaščito drugih pravic, kot so čast, dobro ime in zaščita pred neresničnimi informacijami, ki lahko škodujejo posamezniku.

• V primeru Shabanov in Tren proti Rusiji je bila pravica novinarjev do svobode izražanja omejena zaradi opustitve pomembnih dejstev, kar je vplivalo na ugled žrtve. Ustavno sodišče mora presoditi, ali je bilo v tem primeru upravičeno omejiti novinarsko svobodo zaradi varovanja drugih pravic, kot je pravica do zaščite dobrega imena.

2. Intenzivnost posega
   - Intenzivnost posega se nanaša na to, kako močno poseg v svobodo izražanja vpliva na novinarja in javnost. V tem primeru bi bila opustitev pomembnih dejstev manj intenzivna kot namerna objava neresničnih informacij, a še vedno lahko vpliva na verodostojnost novinarja in poškoduje posameznikov ugled.

• Ko sodišče presoja intenzivnost posega, mora upoštevati, ali je ukrep res nujen za zaščito drugih pravic in ali je bil poseg primeren glede na cilje.

3. Sorazmernost med posegom in ciljem
   - Sorazmernost pomeni, da mora biti poseg primeren in ne sme biti pretiran glede na cilj, ki se želi doseči. V tem primeru je cilj zaščita dobrega imena posameznika in preprečitev širjenja napačnih informacij.

• Sodišče mora presoditi, ali so bile novinarske svoboščine presežene in ali je bil poseg sorazmeren z zaščito ugleda posameznika. Kljub temu, da novinarji uživajo zaščito pri prenosu informacij v javnem interesu, mora biti ta zaščita omejena, kadar gre za klevetanje ali napade na čast in dobro ime posameznika.

4. Pomembnost javnega interesa
   - V primeru Shabanov in Tren proti Rusiji je sodišče presojalo, ali je bil članek v javnem interesu. Sodišče mora ugotoviti, ali je bilo poročanje o osebi pomembno za širšo družbeno razpravo, ali pa je šlo zgolj za napad na posameznika, ki ni prispeval k javnemu interesu.

• Članek, ki vzbuja dvome o poklicni usposobljenosti osebe brez podlage, lahko škodi njenemu ugledu, vendar ni nujno v javnem interesu, če ni podprt z verodostojnimi dejstvi.

5. Skledenost s civilizacijskimi standardi
   - Civilizacijski standardi vključujejo spoštovanje človekovih pravic, kot je pravica do časti, dobrega imena in osebne integritete. Vsak poseg v svobodo izražanja mora biti skladen s temi standardi, kar pomeni, da mora biti v skladu z osnovnimi normami, ki zaščitijo posameznika pred nepoštenim obtožbami in škodljivimi izjavami.

Povzetek - Razlika med upravičeno kritiko in napadom na ugled posameznika:
- Upravičena kritika je tista, ki temelji na resničnih dejstvih in je namenjena odprti javni razpravi o pomembnih temah. Napad na ugled posameznika pa se zgodi, ko so izjave neresnične ali zavajajoče, brez verodostojnih temeljev in brez prispevka k javnemu interesu.

• Shabanov in Tren proti Rusiji: Sodišče je presodilo, da je novinarji, ki niso navedli vseh dejstev, ravnali neodgovorno, kar je imelo škodljive posledice za ugled osebe, kar ni mogoče upravičiti s pravico do svobode tiska, saj gre za širjenje informacij, ki so napačne ali pomanjkljive, brez ustreznega javnega interesa.

Zaključek:
Pri omejevanju svobode izražanja zaradi zaščite časti in dobrega imena posameznika je potrebno vedno upoštevati sorazmernost, nujnost in javni interes. Omejitve niso upravičene, če gre za poseg v novinarske svoboščine, ki presega tisto, kar je nujno za zaščito ugleda posameznika, še posebej, če so bile informacije napačne ali pomanjkljive in niso prispevale k širši javni razpravi.

Question 35

K. proti Shabanov in Tren

Answer 35

-članek “vojska z mokrimi nogami”
-K je poveljnik 200 vojakov
- Kdaj se svoboda izražanja novinarjev in pravica do obveščanja javnosti prekriva z zaščito časti in dobrega imena posameznika?
-novinarja obtožena zaradi objave članka, ki je imel škodljiv vpliv na čast poveljnika vojske K-ja
- objavila sta članek, v katerem sta kritizirala poveljnika K zaradi domnevnih nepravilnosti v vojski
-K proti novinarjema vložil tožbo zaradi povzročitve duševnih bolečin in predložil psihiatrično sporočilo kot dokaz
-novinarja nato objavita nov članek, v katerem ga označita za osebo z nizkimi intelektualnimi sposobnostmi in ga obtožila impotence (sklicevala na psihiatrično sporočilo)
-ločiti med izpostavljenostjo javnosti na manj intenziven način: poročanje o inf., ki so že na voljo javnosti (inf. na sodiščih) način neškodljive objave, in način, ki ga povzroči medij- bolj intenzivna, izvid-lahko bi ilo škodljivo za čast in ugled
-na drugi strani: javnosti ima pravico da se seznani s tem kar se dogaja v vojski
-v okviru novinarstva je dopustna določena stopnja pretiravanja in provokacije
-ESČP: v prid novinarjema, inf. so že bile javno dostopne, objava je bila v javnem interesu

Question 36

Test sorazmernosti
Ali obstaja neodložljiva (nujna, potrebna) družbena potreba/sila/nuja, ki zahteva omejitev svobode izražanja?
Ali je poseg nujen za demokratično družbo? Je to natančno določen standard?

Answer 36

V okviru omejevanja svobode izražanja v demokratičnih družbah je vprašanje nujnosti omejitve ključnega pomena, saj mora poseg v svobodo izražanja biti vedno nujen, potreben in sorazmeren z legitimnimi cilji, ki jih zasleduje država.

Ali obstaja neodložljiva (nujna, potrebna) družbena potreba/sila/nuja, ki zahteva omejitev svobode izražanja?
Da, omejitve svobode izražanja so lahko upravičene, kadar obstaja nujna družbena potreba, ki upravičuje poseg. To pomeni, da je omejitev nujna za zaščito drugih pomembnih interesov, kot so varnost države, javna varnost, zdravje, morale, ugled drugih ali zaščita avtoritete sodstva. Vendar mora biti poseg vedno neodložen in sorazmeren ter ustrezati zakonodajnim in ustavnim normam.

Javni interes prevlada nad interesom posameznika
V primeru, da obstaja javna korist in pomemben interes, ki ga je treba zaščititi, lahko javni interes prevlada nad interesom posameznika. Vendar mora biti poseg v pravico posameznika vedno tehtan in prilagojen okoliščinam ter upoštevati tudi svobodo mišljenja in informiranja.

Ali je poseg nujen za demokratično družbo? Je to natančno določen standard?
Da, omejitve svobode izražanja morajo biti nujne in potrebne za demokratično družbo. Vendar ni vedno natančno določenega standarda, saj vsaka država v okviru svojih specifičnih okoliščin presoja, kaj je nujno za ohranjanje demokratičnih vrednot in prava. To je povezano z doktrino diskrecije države, ki dopušča državam, da v skladu s svojimi kulturnimi, zgodovinskimi in političnimi specifičnostmi odločajo, ali je poseg v svobodo izražanja nujen.

Doktrina diskrecije države (State’s margin of appreciation)
Države, ki so podpisnice EKČP, imajo margin of appreciation, kar pomeni, da imajo določeno diskrecijsko pravico pri presoji, ali in kako omejiti svobodo izražanja znotraj svojih meja. To pomeni, da ni nujno, da so vsi posegi v svobodo izražanja univerzalno razumljeni ali enako presojani v vseh državah.

Primer Greece v. UK – knjiga Little Red Schoolbook
V tem primeru je Priročnik za spolno vzgojo (Little Red Schoolbook), ki je obravnaval spolno vzgojo in odklonsko spolno vedenje, umaknjen iz prodaje v Veliki Britaniji, ker je bil menjen za neskladen z moralnimi in družbenimi normami. Država je menila, da je vsebina knjige neprimerna za mlade in bi lahko povzročila škodo.
- Pogled EKČP: Čeprav je šlo za omejitev svobode izražanja, je doktrina diskrecije države povzročila, da je bila odločitev Velike Britanije sprejeta, saj se je država odločila, da se s tem ukvarja na nacionalni ravni, ker je v njenem interesu zaščititi javni moralni red.
- Sklep: Po doktrini diskrecije države, poseg v svobodo izražanja ni bil nezakonit, ker je bila odločitev države glede umika knjige utemeljena s potrebnim javnim interesom za zaščito mladih pred morebitno škodljivo vsebino.

Zaključek
Vsaka omejitev svobode izražanja mora biti nujna in primerna, da se zaščiti legitimni cilj, kot je javni red, zdravje ali moralne vrednote. Države so v okviru svojih margin of appreciation upravičene k temu, da ocenijo, ali je poseg nujen v njihovih specifičnih okoliščinah, vendar morajo pri tem zagotavljati, da so posegi v svobodo izražanja sorazmerni in spoštujejo osnovne pravice posameznikov.

Question 37

Strogi test sorazmernosti

Answer 37

Strogi test sorazmernosti je ključen pri presoji omejevanja človekovih pravic, še posebej svobode izražanja. Ta test vključuje natančno analizo, da se zagotovi, da poseg v pravico ni le nujen, ampak tudi sorazmeren z zasledovanim ciljem. Pri tem se upoštevajo naslednji trije ključni vidiki:

1. Ali je poseg sploh nujen (potreben)?
   Ocenjujemo, ali obstaja nujna družbena potreba, ki zahteva omejitev. To pomeni, da poseg ni dovoljen zgolj zaradi želje ali udobnosti države, ampak mora biti nujen za zaščito nekega legitimnega interesa, kot so javna varnost, zdravje ali zaščita pravic drugih.
2. Ali je ocenjevani poseg primeren za dosego zasledovanega cilja?
   Za ocenitev te stopnje testiranja mora biti poseg v pravico primeren za dosego cilja, ki ga država zasleduje. To pomeni, da mora biti omejitev smiselna in učinkovita za dosego specifičnega cilja, kot je zaščita varnosti, preprečevanje nasilja ali ohranjanje javnega reda.
3. Ali je teža posledic ocenjevanega posega v prizadeto človekovo pravico proporcionalna vrednosti zasledovanega cilja oziroma koristim, ki bodo zaradi posega nastale?
   To pomeni, da se mora država prepričati, da omejitev, ki jo uvaja, ne presega potrebne mere za dosego cilja. Posledice omejitve svobode izražanja ne smejo biti pretirane, če so koristi premajhne v primerjavi s težo posega v posameznikove pravice.

Če poseg prestane vse te tri vidike testa, je ustavno dopusten. Vendar pa je ključno, da država ne more zgolj sklicevati na “splošno nujnost” za omejitev, temveč mora izkazati, da ima legitimen cilj, ki ga mora zaščititi.

Primer: Karatas v. Turčija
V tem primeru je pesnik, ki je napisal zbirko pesmi s separatističnimi temami, obsojen zaradi kršitve Zakona o preprečevanju terorizma. Pesmi naj bi bile povezane z propagando proti enotnosti države, zaradi česar je pesnik obsojen na zaporno kazen in zbirka pesmi je bila prepovedana.

• Ocenjevanje primera: Zbirka pesmi je bila dostopna le manjšemu krogu ljudi, kar je zmanjšalo potencialno škodo, ki bi jo lahko povzročila širša objava. Država je trdila, da gre za separatistično propagando, vendar je ESČP odločilo, da je poseg nesorazmeren.
• Zaključek ESČP: Ker je šlo za politični govor, ki je zaščiten v demokratičnih družbah, je ESČP presodilo, da omejitev ni bila nujna. Zbirka pesmi ni povzročila neposredne grožnje za javni red ali terorizem, zato so ocenili, da omejitev ni bila sorazmerna s ciljem zaščite države.

Ključna ugotovitev: V tem primeru je poseg v svobodo izražanja pesnika bil nesorazmeren, saj je šlo za politični govor, ki je bil zaščiten kot del širše demokratične diskusije. Tako so kršili pravico do svobode izražanja, ker omejitve niso bile nujne in primerne za zasledovanje legitimnega cilja.

Question 38

NUJNE OMEJITEV V DEMOKRATIČNI DRUŽBI

Answer 38

NUJNE OMEJITVE V DEMOKRATIČNI DRUŽBI so določene v 10. členu EKČP in se nanašajo na legitimne cilje, zaradi katerih je mogoče omejiti svobodo izražanja. Te omejitve so jasne in določene ter so vnaprej določene v numerus clausus (omejenem seznamu), kar pomeni, da ni dopustnih drugih omejitev, ki bi jih država lahko uvedla brez ustreznih pravnih razlogov.

Seznam nujnih omejitev vključuje naslednje legitimne cilje:

A) Varnost države in ozemeljske celovitosti
Svoboda izražanja se lahko omeji, kadar to ogroža nacionalno varnost, ozemeljsko celovitost ali politično stabilnost države. To je lahko vključeno v primerih spodbujanja nasilja, uporništva ali grožnje destabilizaciji države.

B) Javna varnost
Tudi kadar je ogrožena javna varnost (npr. grožnje javnemu redu ali miru), je mogoče omejiti svobodo izražanja, zlasti v primerih, ko bi govor lahko sprožil nasilje ali nered.

C) Preprečevanje neredov ali zločinov
Svoboda izražanja se lahko omeji, če bi besede ali dejanja povzročila neposredno grožnjo z nasiljem ali zločinom. To vključuje tudi govor, ki spodbuja k sovraštvu, diskriminaciji ali nasilju.

D) Zavarovanje zdravja ali morale
Če izražena mnenja, informacije ali dejanja ogrožajo zdravje ali moralne standarde družbe, lahko država omeji to svobodo. To bi lahko vključevalo vsebino, ki spodbuja nezakonito vedenje ali neetične prakse.

E) Zavarovanje ugleda ali pravic drugih ljudi
Svoboda izražanja se lahko omeji, kadar bi govor ali dejanja ogrožala čast, dobro ime, zasebnost ali druge pravice posameznikov. To vključuje kleveto, žalitev ali širjenje neresničnih informacij o drugih.

F) Preprečitev razkritja zaupnih informacij
Država lahko omeji svobodo izražanja, da zaščiti zaupne informacije, kot so državne skrivnosti ali druge informacije, katerih razkritje bi škodilo varnosti države ali drugim interesom.

G) Varovanje avtoritete in nepristranskosti sodstva
Omejitve svobode izražanja so upravičene, kadar je potrebno zaščititi avtoriteto in nepristranskost sodstva. To vključuje preprečevanje vplivanja na sodne postopke ali širjenje neresničnih informacij, ki bi lahko vplivale na pravičnost sojenja.

Numerus clausus pomeni, da omejitve svobode izražanja lahko temeljijo samo na teh določenih razlogih in ne na drugih “tihem” ali nedoločenim osnovah. Vsak poseg v to pravico mora biti nujen, primeren in sorazmeren, kot je opisano v testu sorazmernosti.

Question 39

Nacionalna varnost, teritorialna integriteta, javna varnost

Answer 39

Nacionalna varnost, teritorialna integriteta, javna varnost so ključni razlogi za omejitev svobode izražanja, vendar so omejitve teh pravic podvržene strogim preizkusom sorazmernosti, kot se je izkazalo v različnih primerih.

Observer and Guardian v. UK
V tem primeru sta časopisa želela objaviti informacije, ki so jih pridobila od bivšega britanskega obveščevalnega agenta, vendar je britanska vlada trdila, da gre za občutljive informacije, povezane z nacionalno varnostjo, ki jih ni bilo mogoče razkriti. Ključno vprašanje tukaj je bilo, ali vse informacije, povezane z nacionalno varnostjo, lahko brezpogojno štejejo za zaupne.
ESČP je odločilo, da se ni mogoče vsega, kar se nanaša na nacionalno varnost, smatrati za zaupno. Podobno kot v tem primeru je pomembno, da informacije, ki niso neposredno povezane z nacionalno varnostjo (kot so informacije o kakovosti srednjih šol ali smrtnosti v porodnišnicah), ne bi smele biti omejene zgolj zaradi varovanja državnih interesov, ampak morajo biti tehtane z javnim interesom za dostop do informacij.

Sovražni govor in pozivanje k nasilju
Sovražni govor je izraz, ki vključuje elemente nasilja, pozivanja k nestrpnosti, vojni, rasnemu sovraštvu. Države imajo pravico omejiti svobodo izražanja, kadar je govor škodljiv za javno varnost in mir.

Kuhnen v. Nemčija
Kühnen proti Nemčiji (1988) je primer pred Evropskim sodiščem za človekove pravice (ESČP), ki se nanaša na svobodo izražanja in prepoved nacistične propagande v Nemčiji.

Ozadje primera
- Kühnen je bil aktivist neonacistične skupine, ki je zagovarjal nacistične ideje in pozival k ponovni vzpostavitvi nacističnega režima.
- Zaradi tega je bil v Nemčiji kazensko preganjan, saj zakonodaja strogo prepoveduje nacistično propagando in spodbujanje sovraštva (člen 86a nemškega kazenskega zakonika).
- Kühnen se je pritožil na ESČP, pri čemer je trdil, da je bila njegova svoboda izražanja (člen 10 EKČP) neupravičeno omejena.

Odločitev ESČP
ESČP je njegovo pritožbo zavrnilo in odločilo, da:
1. Nemčija ima pravico omejevati svobodo izražanja, če gre za zaščito demokracije – sklicevanje na nacistično ideologijo ogroža demokratični red.
2. Omejitev ni kršila EKČP, saj je šlo za zaščito ustavnih vrednot in preprečevanje širjenja totalitarnih idej.
3. Neonacistična propaganda ni zaščitena z Evropsko konvencijo o človekovih pravicah, saj spodbuja sovraštvo in ogroža demokratične institucije.

Pomen primera
- Potrditev, da države lahko omejijo svobodo izražanja, kadar gre za obrambo demokracije.
- ESČP je s tem priznalo posebne zgodovinske okoliščine Nemčije, kjer so zakoni proti nacizmu posebej strogi.
- Postavilo je precedens, da svoboda izražanja ne ščiti ideologij, ki rušijo demokracijo.

Torej, Nemčija je v tem primeru zmagala, Kühnenova pritožba pa je bila zavrnjena.

Sklep
Države imajo pravico omejiti svobodo izražanja, kadar so v igri javna varnost, nacionalna varnost, in zaščita pravic drugih ljudi. Vendar pa morajo te omejitve biti natančno določene, nujne, primerne in sorazmerne glede na cilj, ki se želi doseči, kot to določajo standardi EKČP in drugi pravni instrumenti. Kadar se omejitve nanašajo na področja, kot so sovražni govor ali varovanje nacionalne varnosti, je vedno potrebno tehtanje med zaščito javnega interesa in zaščito posameznikovih pravic.

Question 40

Sovražni govor

Answer 40

Sovražni govor je izraz, ki se nanaša na vsakršno obliko izražanja, ki spodbuja ali upravičuje sovraštvo, nestrpnost, in diskriminacijo. Vključuje izraze, ki ciljno napadajo ali spodbujajo sovraštvo glede na osebne okoliščine posameznikov, kot so:

• Rasa
• Vera
• Etnična pripadnost
• Nacionalnost
• Spolna usmerjenost
• Fizična ali mentalna hendikepiranost

Sovražni govor v kontekstu človekovih pravic in pravnega sistema:

1. 10. člen EKČP (Svoboda izražanja): Čeprav 10. člen Evropske konvencije o človekovih pravicah (EKČP) zagotavlja pravico do svobode izražanja, ta pravica ni absolutna. Sovražni govor je izključen iz zaščite svobode izražanja, ker ne prispeva k konstruktivni javni razpravi o pomembnih družbenih vprašanjih. Namesto tega škoduje družbeni harmoniji in spodbuja sovraštvo ter nestrpnost.
2. Razlikovanje med sovražnim govorom in drugim nesprejemljivim govorom:
   
   • Sovražni govor je specifičen, ker se osredotoča na širjenje sovraštva proti določenim skupinam na podlagi njihove rase, vere, etničnosti, spola, itd.
   • Družbeno nesprejemljiv govor ali žaljiv govor se lahko nanaša na nesprejemljive osebne napade ali izjave, ki pa ne nujno spodbujajo nasilja ali sovraštva. To je lahko razžalitev, vendar ni nujno sovražni govor v pravem pomenu besede.
3. Ustava Republike Slovenije – 63. člen:
   
   • Ustava RS prepoveduje spodbujanje k neenakopravnosti, nacionalnemu, rasnemu, verskemu sovraštvu in nestrpnosti, ter spodbujanje k nasilju in vojni.
   • Vsako širjenje takšnih sporočil, ki podžigajo nestrpnost in sovraštvo, se šteje za protiustavno.

Sklep:
Sovražni govor ni zaščiten kot del svobode izražanja, ker ima potencial, da povzroči resne družbene in individualne škode. Zato zakonodaja in ustava pogosto določajo omejitve in sankcije za takšno vedenje. Sovražni govor nasprotuje osnovnim vrednotam demokratične družbe, kot so spoštovanje človeškega dostojanstva, enakopravnosti in socialne kohezije.

Question 41

z oglaševanjem se ne sme:

Answer 41

Z oglaševanjem se ne sme:
- prizadeti spoštovanja človekovega dostojanstva;
- vzpodbujati rasne, spolne ali narodnostne diskriminacije in verske ali politične nestrpnosti;
- vzpodbujati dejanj, ki škodujejo zdravju in varnosti ljudi ali zaščiti okolja ali kulturne dediščine;
- žaliti verskih ali političnih prepričanj;
- škoditi interesom uporabnikov.

Question 42

TV Paprika

Answer 42

Zmago Jelinčič - Plemeniti: »Belgija je že sama po sebi bi rekel tako rahlo deviantna dežela. Tam je že tako in tako, pol je pedrov, pol je pedofilov. Čuden, sej ni čuden, sej ženske so tako grde tam, da…«(1:10)
Manca Zver: »A je možno zaostriti kazen? Jaz bi pedofile ne vem javno ožigosala, pa dala bi jim dosmrtno kazen, pri nas to žal ni mogoče…«(11:38)
Zmago Jelinčič - Plemeniti: »Pedofile res bi jih morali kaznovat, jaz bi jih kastriral, ne samo kemično, jaz bi jim enostavno odrezal tisto zadevo, orodje bi rekel in res bi jim ožgal in spiski bi morali biti, na dosegu staršev.« (13:23)
Zmago Jelinčič - Plemeniti: »To so izmečki človeštva, pa naj si Hanžek misli kar hoče… Take izmečke je treba izvreč, izvržeš ga pa lepo, obsodiš ga na smrt.« (24:30)
Manca Zver: »Jaz bi naredila to, da vse te pedofile damo na en velik plac in da pridemo ljudje in jih tam…zbutamo.« (25:30)

Question 43

Sankcioniranje

Answer 43

Sankcioniranje prekrškov povezanih z svobodo izražanja v Sloveniji:

1. Prekršek po Zakonu o medijih:
   
   • Globe za izdajatelje medijev: Zakon o medijih predpisuje globe v razponu od 1.050 do 83.500 evrov za medijske izdajatelje (pravne osebe ali samostojne podjetnike posameznike), če so v njihovem mediju:
     
     • Prizadeta človekova dostojanstva, npr. z objavami, ki spodbujajo rasno, spolno ali narodnostno diskriminacijo.
     • Spodbujajo verske ali politične nestrpnosti.
     • Spodbujajo dejanja, ki škodujejo zdravju, varnosti ljudi, zaščiti okolja ali kulturne dediščine.
     • Žalijo verska ali politična prepričanja.
     • Škodijo interesom uporabnikov, npr. z zavajajočimi, neetičnimi vsebinami.
   Ta sankcija deluje kot odvračilo pred širjenjem sovraštva, diskriminacije in nasilja v javnem prostoru.
2. Prekršek po Zakonu o varstvu javnega reda in miru:
   
   • Vzbujevanje nestrpnosti: Če so dejanja, kot so nasilno in drzno vedenje, nedostojno vedenje ali pisanje po objektih, storjena z namenom vzbujanja rasne, narodnostne, spolne, etnične, verske, politične nestrpnosti ali nestrpnosti glede spolne usmerjenosti, se storilec kaznuje z globo najmanj 200.000 tolarjev.
   Ta zakon ščiti javni red in mir pred škodljivimi, nasilnimi in nestrpnimi dejanji, ki lahko destabilizirajo družbo, ogrožajo varnost posameznikov ali manjšin ter širijo sovraštvo in nestrpnost.

Cilj sankcij:
- Preprečevanje širjenja sovražnega govora: Z uporabo zakonodaje želimo zmanjšati spodbujanje sovraštva, nasilja in diskriminacije v medijih in širši družbi. Sankcije so zasnovane tako, da odvračajo od širitve škodljivih in nevarnih vsebin.
- Zagotavljanje varnosti in javnega reda: Sankcioniranje ravnanja, ki spodbuja nestrpnost, je ključno za zagotavljanje mirnega in varnega življenja v večkulturnih in demokratičnih družbah.

Kazenski zakonik 297. člen: Javno spodbujanje sovraštva, nasilja ali nestrpnosti
(1) Kdor javno spodbuja ali razpihuje sovraštvo, nasilje ali nestrpnost, ki temelji na narodnostni, rasni, verski ali etnični pripadnosti, spolu, barvi kože, poreklu, premoženjskem stanju, izobrazbi, družbenem položaju, političnem ali drugem prepričanju, invalidnosti, spolni usmerjenosti ali katerikoli drugi osebni okoliščini, in je dejanje storjeno na način, ki lahko ogrozi ali moti javni red in mir, ali z uporabo grožnje, zmerjanja ali žalitev, se kaznuje z zaporom do dveh let.
(2) Enako se kaznuje, kdor na način iz prejšnjega odstavka javno širi ideje o večvrednosti ene rase nad drugo ali daje kakršnokoli pomoč pri rasistični dejavnosti ali zanika, zmanjšuje pomen, odobrava, opravičuje, smeši ali zagovarja genocid, holokavst, hudodelstvo zoper človečnost, vojno hudodelstvo, agresijo ali druga kazniva dejanja zoper človečnost, kot so opredeljena v pravnem redu Republike Slovenije.
(3) Če je dejanje iz prejšnjih odstavkov storjeno z objavo v sredstvih javnega obveščanja ali na spletnih straneh se s kaznijo iz prvega ali drugega odstavka tega člena kaznuje tudi odgovorni urednik oziroma tisti, ki ga je nadomeščal, razen če je šlo za prenos oddaje v živo, ki ga ni mogel preprečiti ali za objavo na spletnih straneh, ki uporabnikom omogočajo objave vsebin v dejanskem času oziroma brez predhodnega nadzora

Kodeks novinarjev Slovenije
Poklicna merila in načela novinarske etike v programih RTV Slovenija
Kodeks združenja novinarjev in publicistov
Kodeks regulacije sovražnega govora na spletnih portalih
Slovenski oglaševalski kodeks
Kodeks izobraževalne internacionale o poklicni etiki
Novinarsko častno razsodišče

Question 44

Primeri iz prakse

Answer 44

V primerih, ki jih omenjate, gre za spletne izjave, ki so jasen primer sovražnega govora, saj spodbujajo nasilje, sovraštvo in diskriminacijo proti določenim skupinam ljudi. Tovrstne izjave predstavljajo resno grožnjo javnemu redu in miru, še posebej, če so zapisane na spletnih platformah, kjer lahko dosežejo širok krog ljudi.

Primer Strojanovi (2008):
Uporabnik spleta je zapisal izjavo, ki spodbuja nasilje in smrt proti določenim osebam. To je primer sovražnega govora, saj vsebuje grožnje in pozive k nasilju do te mere, da je v nasprotju z načeli človekovih pravic in javnega reda. Policija in tožilstvo sta to obravnavala kot svobodo izražanja, vendar bi morali organi pregona in pravosodje takšne izjave obravnavati kot kaznivo dejanje, ker spodbujajo nasilje in sovraštvo.

Primer Romi (2011):
V tem primeru so bile izrečene zelo nasilne in sovražne izjave proti Romom, ki spodbujajo nasilje, sovraštvo in diskriminacijo. Vse te izjave vključejo pozive k smrti in nasilju, kar je nezaslišano in ne sprejemljivo v demokratični družbi. Kljub temu, da so bile uporabljene izrazito sovražne besede, so bile v nekaterih primerih zabeležene prek brezžičnega dostopa, kar oteži identifikacijo storilca, vendar še vedno velja, da so te izjave kaznive in bi morale biti ustrezno sankcionirane.

Primer istospolno usmerjenih (2007, 2008):
Izjave, ki spodbujajo nasilje proti istospolno usmerjenim osebama, prav tako spadajo v kategorijo sovražnega govora, saj pozivajo k fizičnemu nasilju in smrtni kazni. Kljub temu, da so bile te izjave morda izrečene na spletu, to ne pomeni, da so zaščitene kot svoboda govora. Sledijo določenim smernicam zakona o sovražnem govoru, ki zagotavlja zaščito pred nasiljem in diskriminacijo.

Sankcije:
Za te primere so bile kazni lahko v obliki družbeno koristnega dela, kot v primeru z zadnjo navedeno izjavo o pedrih. Vendar pa bi lahko za hujše primere, kot so grožnje o smrti, sodišče izreklo tudi zaporne kazni, saj gre za kazniva dejanja, ki ogrožajo javni red in mir, spodbujajo nasilje in diskriminacijo.

Pomembnost presoje:
- Vse zgoraj omenjene izjave so primeri sovražnega govora, saj vsebujejo pozive k nasilju in diskriminaciji na podlagi rase, spolne usmerjenosti ali etnične pripadnosti.
- Pravni organi in sodišča morajo te izjave obravnavati kot kazniva dejanja, da preprečijo širjenje sovraštva, nasilja in nestrpnosti v družbi.
- Mediji in spletni uporabniki morajo biti odgovorni za vsebino, ki jo objavljajo, še posebej, če ta spodbuja nasilje ali sovraštvo.

V primerih, ki jih omenjate, se pojavljajo različne oblike sovražnega govora, vključno s pozivi k nasilju, diskriminaciji, in širjenju nestrpnosti, ki so lahko kazniva dejanja v skladu s kazenskim zakonikom in zakoni, ki urejajo sovražni govor.

Lendava 2005:
Izjava „Hitlerja bi rabili!!!!! Cigane vse pobit!!!!!“ je jasen primer sovražnega govora, ki spodbuja nasilje in genocid. Kljub temu, da je obtoženi prejel pogojno kazen, bi morali pravosodni organi obravnavati tovrstna dejanja kot resna kazniva dejanja, ki ogrožajo javni red in mir ter širijo sovraštvo in nasilje.

Primer Cafe Open:
Napad na gejevskega aktivista, ki so ga napadli z baklo, kamenjem in fizično napadli s pozivi „pedri, prekleti pedri!“, je primer, kjer sovražni govor preide v fizično nasilje. Takšne napade je treba obravnavati kot nasilna dejanja, ki ne le kršijo osebne pravice posameznika, temveč širijo sovraštvo do določene skupine. To bi moralo imeti hujše pravne posledice.

Stranka NSI – Jelinčič in pozivi k nasilju:
Izjava „Vsi izbrisani vabljeni na ples, igral vam bo Jelinčič na puško mitraljez“ je izredno zaskrbljujoča, saj je jasen poziv k nasilju in ogroža javni red. Tovrstne izjave so lahko vzrok za širjenje nasilja in morajo biti obravnavane v skladu s predpisi o sovražnem govoru in nasilju.

Tomaž Majer:
Izjava o volivcih v trenirkah, ki ni bila kasneje povezana s posameznikom, vendar bi lahko bila razumljena kot posmehovanje in diskreditacija določene skupine ljudi. To ni nujno sovražni govor, vendar je lahko oblika diskriminacije, ki bi jo morali ustrezno obravnavati, zlasti če povzroči delitev in sovraštvo znotraj družbe.

Svetlana Makarovič:
Izjava, kjer je Svetlana Makarovič izrazila, da mora sovražiti katoliško cerkev, bi lahko bila razumljena kot kritika institucije. Čeprav cerkev označuje njene besede kot sovražni govor, gre v tem primeru bolj za subjektivno izraženo mnenje o instituciji, ne pa nujno za sovražni govor, ki bi spodbudil nasilje ali nestrpnost proti posameznikom. Vendar pa so tudi takšne izjave lahko sporne, če se ne upošteva, kako jih lahko razumemo v širšem družbenem kontekstu.

Sankcije in posledice:
- Lendava 2005: Obsojenec je prejel pogojno kazen, vendar bi morali tovrstni primeri prejeti hujše sankcije zaradi resnosti groženj, ki ogrožajo javni red.
- Cafe Open: Napad na aktivista s pozivi k nasilju bi moral voditi do kazenskih sankcij za napadalce ter vseh vpletenih, saj gre za kaznivo dejanje.
- Jelinčič in NSI: Pozivi k nasilju so lahko predmet preiskave in kazenskih sankcij, saj predstavljajo grožnjo javnemu redu.
- Svetlana Makarovič: Čeprav ni šlo za sovražni govor v pravnem smislu, bi bilo treba paziti, kako se lahko takšne izjave interpretirajo kot spodbujanje sovraštva do institucij in vernikov.

Zaključek:
Sovražni govor, še posebej tisti, ki spodbuja nasilje, diskriminacijo ali nestrpnost, mora biti obravnavan strogo in se ne sme dovoliti, da bi se takšne izjave širile v javnosti. Pomembno je ohranjati ravnovesje med svobodo govora in zaščito pred sovraštvom ter nasiljem, ki ogroža družbeno kohezijo in varnost.

Question 45

Druge oblike prepovedanega govora

Answer 45

Pri obravnavi različnih oblik prepovedanega govora je pomembno ločiti med sovražnim govorom, žaljivim govorom in kritiko, ki ne presega meja zakonitih svoboščin.

Sovražni govor:
Kot ste omenili, je sovražni govor kaznivo dejanje le, če dejansko ogroža ali moti javni red in mir. Če je namen le vzbujanje sovraštva, brez konkretne grožnje ali nasilja, gre lahko za prekršek, ki pa ima tudi lahko družbeno škodo, če vpliva na širjenje sovraštva in nestrpnosti v družbi.

Primer Žižeka je zanimiv, ker njegove izjave ne pozivajo nujno k nasilju, temveč k uporu proti vladajočemu nasilju. V tem primeru gre za intelektualno kritiko, ki je lahko ostra, vendar ne nujno sovražna, če ne vključuje konkretnega poziva k nasilju. To pomeni, da takšni izreki niso nujno sovražni govor v pravnem pomenu, če so izrečeni v kontekstu političnega ali družbenega upora.

Družbeno nesprejemljiv govor:
Gre za izraze, ki niso nujno kaznivi, vendar so v družbenem kontekstu nesprejemljivi. Takšni izreki pogosto vključujejo kritiko, ki presega meje civilizirane razprave, vendar ne doseže stopnje, kjer bi šlo za kaznivo dejanje. Družbeni standardi sprejemljivosti se spreminjajo, vendar zakonodaja te primere pogosto obravnava bolj na ravni etičnih norm kot pa pravnih sankcij.

Žaljiv govor in razžalitev:
Po 158. členu Kazenskega zakonika (KZ-1) so določene sankcije za razžalitev, ki pa so odvisne od načina in konteksta izražanja.

• Razžalitev je kaznivo dejanje, če je storjena s tiskom, televizijo, radiem ali drugimi sredstvi javnega obveščanja, vendar je zaščiteno, če gre za resno kritiko v kontekstu znanstvenega, umetniškega ali novinarskega dela, politične dejavnosti ali obrambe pravic.
• Primeri, ko ni kazni: Če nekdo v znanstvenem delu, resni kritiki ali novinarski dejavnosti uporabi ostre izraze, vendar ni namena zaničevanja ali poniževanja, bo to zaščiteno, saj gre za pravico do svobodnega izražanja mnenj v okviru teh dejavnosti.

Ločitev med sovražnim in žaljivim govorom:
- Sovražni govor: Temelji na konkretni spodbudi k nasilju, diskriminaciji ali sovraštvu do določene skupine ljudi, kar lahko ogrozi javni red in mir. Če pa zgolj izraža sovraštvo brez konkretne grožnje, je to pogosto obravnavano kot prekršek.
- Žaljiv govor: Običajno je usmerjen proti posamezniku in vsebuje izražanje zaničevanja ali poniževanja. Če gre za javno izražanje preko medijev, je to resnejše, kot če je storjeno v zasebnem okviru, vendar še vedno ne doseže stopnje sovražnega govora.

Pomembnost konteksta:
Pri vseh teh primerih je ključnega pomena, da se obravnava kontekst, v katerem je izrečena izjava, ter namen govora. Če je govor del politične ali intelektualne debate, bo pogosto zaščiten, saj prispeva k širši razpravi. Po drugi strani pa, če je namen govora spodbujanje nasilja, nestrpnosti ali sovraštva, to presega meje svobode izražanja in lahko vodi v pravne sankcije.

Question 46

Preprečevanje neredov ali zločinov

Answer 46

Pri preprečevanju neredov ali zločinov ter obravnavi sankcioniranja, so ključne razlike med preventivnim ravnanjem vlade in sankcioniranjem zaradi dejansko storjenih kaznivih dejanj ali neredov.

I. Preventivno ravnanje vlade:
Vlada ima odgovornost, da sprejme ukrepe za preprečevanje nasilja, zločinov in neredov. Vendar pa pri tem mora zagotoviti, da ukrepi ne posegajo v pravice do svobode izražanja, če ni nevarnosti za javni red in mir. Kritika oblasti je bistven del politične razprave, zlasti v demokratičnih družbah, kjer je pravica do svobode govora ključna za omogočanje vpletenosti državljanov v politične procese.

• Kritika oblasti: Primer Costeles v. Španija ponazarja pomembnost zaščite kritike vlade, saj svoboda tiska omogoča, da javnost obvešča o ravnanju oblasti. Obsojanje politika zaradi razžalitve vlade za njegov javni komentar o neuspehu vladnih ukrepov za preprečitev umorov bi lahko ogrozilo osnovne pravice do svobode izražanja, kar je ključnega pomena za demokratično družbo.
• Svoboda tiska: Je zaščitena kot temeljni del demokracije, saj omogoča preglednost vladnega ravnanja in zagotavlja, da se javnost lahko seznani z napakami ali zlorabami oblasti. Tudi ostri komentarji in kritike v tem okviru ne smejo biti kaznovani, če niso povezani s konkretno grožnjo ali nasiljem.

II. Sankcioniranje zaradi storitve nereda ali zločina:
Ko gre za konkretna dejanja, ki ogrožajo javni red, so sankcije lahko utemeljene, vendar pa morajo biti skladne s sorazmernostjo. To vključuje ukrepe proti dejanskemu škodljivemu ravnanju, kot so pozivi k nasilju, širjenje navodil za izdelavo nevarnih substanc ali kazniva dejanja, ki ogrožajo varnost ljudi.

• Spletne objave in nevarne vsebine: Primeri, kot so objave, ki vsebujejo navodila za izdelavo bomb, strupov, drog ali spolnih napadov, so jasen primer, kjer ni govora o politični kritiki ali svobodi izražanja, temveč o konkretnih grožnjah, ki ogrožajo javno varnost. Takšni primeri predstavljajo resno nevarnost za družbo, saj lahko pripeljejo do konkretnih kaznivih dejanj in nasilja.
• Sankcije za širjenje nevarnih informacij: Objava takih vsebin lahko povzroči veliko škodo in vpliva na javni red. V takih primerih je lahko potrebna sankcija za preprečevanje škodljivih dejanj in zaščito javne varnosti.

Kritika oblasti in njene meje:
Kritika oblasti, čeprav lahko vsebuje ostre ali neprijetne pripombe, ne sme biti kaznovana, saj je bistven del političnega življenja. Če pa se kritika spremeni v konkretne pozive k nasilju, sovraštvu ali zločinom, postane vprašanje, kako uravnotežiti pravico do svobode izražanja in potrebo po zagotavljanju javne varnosti. V teh primerih se lahko uporabi strožji ukrepi, vendar le, če je to nujno za zaščito temeljnih pravic in preprečevanje škode.

Question 47

Zaščita zdravja ali morale

Answer 47

Zaščita zdravja ali morale v demokratičnih družbah pogosto naleti na težavo uravnoteženja med posameznikovimi pravicami do svobode izražanja in potrebo po zaščiti splošnih interesov, kot so zdravje, javna morala in dostojanstvo. Državna sodišča imajo veliko diskrecijo pri odločanju, kakšne vsebine so v skladu z javnim interesom in kdaj je poseg v pravice posameznikov upravičen zaradi zaščite teh interesov.

Primer Müller v. Švica (1997):
- Primer umetnosti: V tem primeru je umetnik na razstavi prikazal skrajne oblike seksualnih aktov, kot so sodomija, zoofilija in masturbacija, kar je pritegnilo pozornost zaradi vprašanja, ali gre za umetnost ali za škodljivo in nesprejemljivo vsebino.
- Odločitev ESČP: Evropsko sodišče za človekove pravice je odločilo, da so nacionalna sodišča najbolj pristojna za odločanje o tem, ali je določeno gradivo “obscesno” ali umetniško. Vendar je hkrati poudarilo, da je zaščita morale in javnega zdravja lahko upravičen razlog za poseg v svobodo izražanja, zlasti kadar bi vsebina skrajno užalila občutke splošne morale in dostojanstva.
- Dostopnost materiala: Vprašanje dostopnosti razstave je prav tako pomembno. Če bi bila razstava namenjena samo omejeni, specifični publiki (npr. umetnikom ali odraslim, ki so se posebej prijavili), bi se lahko drugače presojalo, ali gre za umetnost ali za javno spodbujanje neprimernega obnašanja. Vendar pa, če so bile te vsebine na voljo širši javnosti, se povečuje verjetnost, da se bo poseg v svobodo izražanja smatral za upravičenega zaradi zaščite javnih norm in morale.

Umetnost vs. Obscesnost:
- Umetnost: Določeni materiali in vsebine, ki so umetniške narave, lahko vsebujejo kontroverzne, neprimerne ali šokantne prikaze, vendar je svoboda umetniškega izraza zaščitena kot del svobode izražanja.
- Obscesno gradivo: Ko pa gradivo preseže meje umetniškega izraza in postane neprimerna ali škodljiva vsebina za širšo javnost, se lahko obravnava kot obscesno gradivo, ki posega v občutke spoštovanja in morale v družbi.

Diskrecijska pravica držav:
Države imajo pravico presojati, ali določen material ali dejanje ogroža javno moralo ali zdravje. Vendar pa morajo pri tem spoštovati temeljne človekove pravice, kot je svoboda izražanja. Države imajo “diskrecijsko pravico” (state’s margin of appreciation) pri presoji teh vprašanj, vendar mora ta biti uravnotežena in ne sme biti pretirana.

• Primerno ravnotežje: To pomeni, da morajo sodišča in države doseči primerno ravnotežje med zaščito javnega interesa in spoštovanjem osebnih pravic, pri čemer ne smejo pretirano omejevati svobode izražanja brez jasne in sorazmerne potrebe za zaščito morale ali zdravja.

V primerih, kot je razstava z neprimernimi vsebinami, se mora država odločiti, ali so posledice takega izraza dovolj škodljive, da upravičijo poseg v pravico umetnika do svobode izražanja.

Question 48

Zaščita morale

Answer 48

Zaščita morale se nanaša na preprečevanje širjenja vsebin, ki bi lahko škodovale splošni družbeni moralki in dostojanstvu. To področje je pogosto povezano z vprašanjem, kdaj se svoboda izražanja in umetnosti lahko omeji zaradi zaščite moralnih norm v družbi, še posebej ko gre za opolzkost, pornografijo ali vsebine, ki bi lahko vzbudile škodljive spolne misli ali želje.

Opolzko gradivo:
Opolzko gradivo je gradivo, ki vsebuje spolne vsebine in je namenjeno vzbujanju pohotnih misli. Gre za gradivo, ki nima druge vrednosti, kot da vzbudi spolno poželenje ali nespodobne misli. To je področje, ki ga pogosto urejajo zakonodaje, saj lahko takšno gradivo ogrozi družbeno moralo in spoštovanje.

Roth v ZDA (1957):
V tem primeru je ameriško vrhovno sodišče opredelilo, da pravica do svobode govora ne zajema opolzkosti, ki so popolnoma nepotrebne za družbo. To pomeni, da svoboda izražanja ne ščiti tistih vsebin, ki so izključno namenjene spolnemu vzburjanju in nimajo družbene, umetniške ali znanstvene vrednosti. Sodišče je postavilo kriterij: če gradivo v povprečni osebi vzbudi pohotne misli, ni zaščiteno pod pravico do svobode izražanja.

Jacobellis v. Ohio (1964):
V tem primeru je sodišče obravnavalo vprašanje, ali je določeno gradivo nespodobno in očitno žaljivo, ter ali ima družbeno vrednost. Jacobellis je odločil, da je potrebno določiti, ali vsebina v resnici predstavlja neprimeren ali škodljiv vpliv na družbeno moralo. Ključna vprašanja so bila:
1. Ali je tema nespodobna?
2. Ali je očitno žaljiva?
3. Ali ima gradivo kakršno koli družbeno vrednost?

Miller v. California (1973):
V tem primeru je bilo odločeno, da gradivo, ki ima osrednjo temo pohote, ki je očitno žaljivo in ne vsebuje resne književne, umetniške, politične ali znanstvene vrednosti, ni zaščiteno kot svoboda govora. Po tem primeru so bila določena tri ključna merila za ocenjevanje opolzkega gradiva:
1. Ali bi gradivo v povprečni osebi vzbudilo pohotne misli?
2. Ali upodablja spolni akt na očitno žaljiv način?
3. Ali gradivo vsebuje resno književno, umetniško, politično ali znanstveno vrednost?

Splošni pristop:
- Zaščita morala: Za zaščito javnega morala se lahko sprejmejo omejitve v primeru, ko določeno gradivo nima drugih vrednosti kot vzbujanje spolnih želja in če nima pomembnega kulturnega ali družbenega doprinosa.
- Presoja vrednosti: Pri ocenjevanju opolzkosti je ključna presoja, ali gradivo vsebuje vsaj nekaj resne vrednosti (književne, umetniške, politične) in ali bo vplivalo na družbo na način, ki ogroža njeno moralo.

Kritični trenutki:
- Kultura in vrednote: Države imajo pravico določiti, kaj šteje kot družbeno sprejemljivo, vendar morajo paziti, da ne posegajo preveč v umetniški izraz ali svobodo govora, če gradivo vsebuje resno kulturno ali družbeno vrednost.
- Omejitve svobode izražanja: Če gradivo izključno vzbuja pohotne misli, brez drugih vrednosti, lahko država omeji takšno vsebino, da zaščiti javni moralni red.

Tako se zaščita morale pogosto uporablja kot podlaga za omejevanje neprimernega, nespodobnega gradiva, vendar mora biti vsak poseg skrbno tehtan in sorazmeren, da ne omeji preveč svobode izražanja.

Primer Stanley v. Georgia (1969) obravnava vprašanje zasebnosti in pravice posameznika do svobode izražanja v svojem domu. Sodišče je odločilo, da ima posameznik pravico imeti pornografsko gradivo v svojem domu, saj ni nujno, da bi to ogrozilo javni red ali morale. 1. amandma ZDA, ki varuje svobodo govora, omogoča posamezniku, da si izbira, kakšne knjige bere ali kakšne filme gleda v zasebnosti svojega doma, brez nepotrebnih posegov države.

Vendar pa ta odločitev ni brez omejitev, saj so sodišča v drugih primerih ločila med zaščitenim in nezaščitenim govorom. Na primer, Osborne v. Ohio (1990) je pokazal, da Stanley v. Georgia ni apliciran v primerih, ki vključujejo otroško pornografijo. To pomeni, da je svoboda izražanja v primeru otroške pornografije omejena, saj je zaščita otrok pred izkoriščanjem in škodljivimi vplivi na njihovo dobrobit prioriteta, ki upravičuje poseg v svobodo govora.

Otroška pornografija:
- Zaščita otrok je pomemben interes, saj se prizna, da izkoriščanje otrok za pornografske namene škoduje njihovemu duševnemu in fizičnemu razvoju.
- Danes dostopnost pornografije prek spleta omogoča enostaven dostop do takih vsebin, vendar obstajajo omejitve glede tistih, ki vključujejo otroke.

Razlikovanje med zaščitenim in nezaščitenim govorom:
- Zaščiten govor: Gre za vsebine, ki so v skladu s svobodo govora, kot so umetniški izrazi, politična in osebna prepričanja, ki ne povzročajo neposredne škode družbi.
- Nezaščiten govor: Sem spadajo vsebine, ki so v nasprotju z javnim redom, kot so opolzkost, nespodobnost, klevete, napadalne besede ali spodbujanje nasilja.

Vrhovno sodišče ZDA je torej postavilo jasne meje med tem, kaj lahko šteje kot zaščiten govor in kaj lahko uvrstimo kot govor, ki ga je mogoče omejiti zaradi družbene škode, ki jo povzroča. Stanley v. Georgia priznava svobodo izbire v zasebnosti doma, vendar v primerih, kot je otroška pornografija, prevladuje zaščita otrok pred izkoriščanjem in škodljivimi vplivi.

Primer GEA: spolni akt z rentgensko sliko spolnih organov na oglasu za revijo
Neokusen, nesprejemljiv žaljiv oglas, ki posega v zasebnost staršev, da o spolnosti izobrazijo svojega otroka ali
Prikazuje naslovnico revije, način razmnoževanja, znanstveni namen
Oglaševalsko razsodišče: oglas nima elementov erotike in vulgarnosti in ne prikazuje ženske in moškega žaljivo, poniževalno in žali dobrega okusa

Question 49

Mladi za zedinjem svet v. Playboy

Answer 49

Primer “Mladi za zedinjem svet” v. Playboy se nanaša na odločitev, v kateri je bila postavljena vprašanja o svobodi izražanja in cenzuri v zvezi s pornografsko vsebino.

V tem primeru je Playboy (poznana ameriška revija) bila predmet pravnih sporov, ki so se osredotočali na to, ali pornografske vsebine in podobne publikacije lahko predstavljajo problem za javno moralo in ali je država upravičena do njihovega omejevanja zaradi zaščite javne morale ali socialnih vrednot.

Mladi za zedinjem svet je organizacija, ki se je borila proti tem vsebinam, argumentirajoč, da lahko te vplivajo negativno na mlade in družbo na splošno. Vendar pa je izhodišče za razsojo le to, da svoboda govora in izražanja v ZDA sledi 1. amandmaju, ki omogoča širjenje tudi tistih vsebin, ki niso nujno v skladu z družbenimi normami ali moralnimi prepričanji nekaterih skupin.

V tem primeru je bila postavljena vprašanja, ali cenzura ali omejitve glede takih vsebin pomenijo poseg v svobodo izražanja, ali je tak poseg nujen zaradi varovanja javne morale in dobrega počutja družbe.

Sodišča so pogosto odločala v korist svobode izražanja, dokler te vsebine niso imele jasno negativnega vpliva na javni red, nestrpnost, ali škodovale najranljivejšim skupinam (kot so otroci). Takšni primeri so pogosto v ospredju razprav o mejih svobode govora v kontekstu pornografije, spolnih vsebin in javne morale.

Question 50

Varovanje ugleda ali pravic drugih

Answer 50

Najbolj pogost razlog za poseg
Varovanje ugleda ali pravic drugih je pomemben razlog za omejevanje svobode izražanja, saj v nekaterih primerih pravica do svobode govora naleti na pravico posameznika do zaščite njegovega ugleda, zasebnosti in dostojanstva. Tu so nekateri primeri, ki ponazarjajo to ravnotežje med zaščito osebnih pravic in svobodo izražanja:

1. Lingens v. Avstrija (1986)
   Gre za primer, v katerem je novinar Lingens bil obtožen in obsojen zaradi obrekovanja avstrijskega kanclerja. Lingens je v svojih člankih kritiziral kanclerja, ki ga je tožnik tožil zaradi obrekovanja. Sodišče je presodilo, da je novinarjeva svoboda izražanja v tem primeru varovana, ker je šlo za kritiko političnega voditelja, vendar je tudi poudarilo, da svoboda izražanja ne more biti absolutna, če gre za hujše obrekovanje in napade na osebni ugled, ki niso zaščiteni v okviru politične debate.
2. Institut Otto Preminger v. Avstrija (1994)
   V tem primeru je bil film o katoliški veri, v katerem so se pojavili kontroverzni in žaljivi prizori (npr. prikazovanje Boga kot pajdaša s hudičem), umaknjen, ker je bilo ugotovljeno, da bi tak film lahko užalil občutke vernih ljudi. Sodišče je pritrdilo, da se lahko v nekaterih primerih omeji svoboda izražanja, kadar gre za zaščito pravic drugih, kot je v tem primeru zaščita verskih občutkov katoličanov.
3. Von Hannover v. Nemčija (2004)
   To je zelo znan primer, kjer je nemško sodišče presodilo, da je zasebnost princese Caroline von Hannover prednost pred medijskim interesom. Mediji so poročali o njenem osebnem življenju (npr. o večerji v gostilni ali jahanju z otroki), vendar je sodišče odločilo, da ni bila “absolutno javna oseba” in da je njeno zasebno življenje treba zaščititi. Sodišče je poudarilo, da mediji nimajo pravice objavljati informacij o zasebnem življenju posameznika, če ni jasno, da gre za javni interes, in če oseba ni v vlogi, ki bi upravičevala takšno poročanje. Ta odločitev postavlja pomemben mejnik v razumevanju, kdaj je zasebnost prednost pred svobodo izražanja.

Te odločitve kažejo na to, da svoboda izražanja ni absolutna, še posebej kadar se srečuje z drugimi pravicami, kot so zaščita osebnega ugleda, zasebnosti in čustvenih občutkov drugih ljudi. Tako sodišča pogosto tehtajo med interesom javnosti po dostopu do informacij in zaščito pravic posameznikov, ki so lahko ogrožene zaradi nepotrebnega razkrivanja njihove zasebnosti ali žaljivih vsebin.

Sodba Von Hannover v. Nemčija je resnično revolucionarno spremenila pristop k zaščiti zasebnosti v kontekstu medijskega poročanja, posebej v primerih, kjer so posamezniki javno prepoznavni, vendar še vedno ohranjajo del zasebnosti. S tem so se postavila jasnejša merila za določanje, kdaj je posameznik zaščiten pred nepooblaščenim vpletanjem v njegovo zasebno življenje, tudi če je javna osebnost.

Negativni vidik pravice: Sodišče je v primeru Von Hannover ugotovilo, da je nemški pravni sistem, čeprav zelo učinkovit, v tem primeru potreboval boljše mehanizme za zaščito zasebnosti. Sodišče je presodilo, da ni šlo za poseg v zasebnost s strani države (mediji niso bili “prvi krivci”), temveč za pomanjkljivo zaščito teh pravic znotraj nemškega pravnega sistema. Torej, ko so mediji presegli meje, da bi širili informacije o zasebnem življenju, je bilo treba okrepiti zaščito pred takimi posegi.

Pozitivni vidik upravičenja: To pomeni, da je treba zaščito zasebnosti izvajati na način, ki se prilagaja okoliščinam posameznih primerov. Torej, čeprav se država ni neposredno vmešavala v njeno zasebnost, ni zagotavljala ustreznega pravnega varstva proti prekomernim posegom medijev, kar je pomenilo pomanjkljivost v sistemu varovanja osebne zasebnosti.

Sodišče je naredilo razmejitev med absolutno in relativno javno osebo ter zasebniki:
- Absolutno javne osebe so tiste, katerih življenje je pomembno za javni interes (npr. politiki), zato se lahko pričakuje večja izpostavljenost njihovemu osebnemu življenju.
- Relativno javne osebe so tisti, ki niso nujno javne osebnosti (npr. običajni državljani ali pa celo slavne osebe), katerih zasebnost mora biti zaščitena, vendar lahko v določenih okoliščinah pride do posegov v to zasebnost, če gre za javni interes.
- Zasebniki uživajo najvišjo zaščito pred nepooblaščenim razkrivanjem podrobnosti o svojem življenju, ki nimajo jasnega javnega interesa.

Primer poslanca Juri Aurelio je primer, ki postavlja vprašanje, kje se nahaja meja javnega interesa pri posegih v zasebnost posameznika. Čeprav je bil poslanec javna oseba, ki je imel dostop do službenih sredstev, kot je računalnik, kjer so dokazovali zlorabo, je bilo ključno vprašanje, ali so bili posegi v njegovo zasebnost in zasebno življenje (prisluškovanje, snemanje) ustrezno utemeljeni z javnim interesom. Pomanjkanje javnega interesa bi pomenilo, da posegi v njegovo zasebnost niso bili upravičeni.

Te sodbe in primeri so pomembni, ker odražajo dinamičen odnos med zasebnostjo, svobodo izražanja in javnim interesom ter določajo meje zaščite posameznikov pred nezaželenimi posegi v njihov osebni prostor, hkrati pa zagotavljajo, da so posegi v zasebnost ustrezno uravnoteženi z zaščito pravic drugih, kot so svoboda tiska in politična odgovornost.

Primer Bladet Tromsø in Stensaas proti Norveški (1999) je pomemben za razumevanje svobode tiska in zaščite novinarjev, še posebej ko gre za poročanje o občutljivih družbenih vprašanjih.

Ozadje primera
Norveški časopis Bladet Tromsø je objavil članek, ki je vključeval dele uradnega poročila inšpektorja, ki je dokumentiral krutost pri lovu na tjulnje. Članek je vseboval tudi intervju s strokovnjakom, ki je trdil, da so norveški lovci izvajali nepotrebno krutost nad tjulnji. Posadka lovske ladje, ki se je prepoznala v članku, je tožila časopis in odgovornega urednika, ker naj bi članek kršil njihovo čast in dobro ime.

Sodba norveških sodišč
Norveška sodišča so pritrdila lovcem in prisodila odškodnino, saj novinar ni mogel dokazati resničnosti vseh navedb v članku. Trdili so, da čeprav so bile informacije povzete iz uradnega poročila, to ne pomeni nujno, da so resnične. Po mnenju sodišča bi moral novinar sam preveriti navedbe in dokazati njihovo resničnost.

Razsodba Evropskega sodišča za človekove pravice (ESČP)
Časopis je vložil pritožbo na ESČP, ki je razveljavilo odločitev norveških sodišč in razsodilo v korist novinarja in urednika. Ključni argumenti sodišča:
1. Svoboda tiska kot osrednji steber demokracije – novinarji morajo imeti pravico do poročanja o vprašanjih javnega interesa, še posebej ko gre za uradna poročila.
2. Pravica do prenosa informacij – novinarji ne morejo biti odgovorni za absolutno resničnost vsake informacije, če so jo povzeli iz zanesljivega uradnega vira.
3. Norveška sodišča niso dovolj upoštevala konteksta članka – članek ni bil zgolj napad na lovce, temveč kritika sistema nadzora nad lovom, kar je pomembno družbeno vprašanje.

Pomen sodbe
Ta primer je precedenčen za novinarstvo in svobodo tiska, saj je ESČP potrdilo, da novinarji lahko povzema uradne vire, ne da bi morali sami dokazovati vsako podrobnost. Pomembno je, da novinarji delujejo v dobri veri in imajo razumen razlog, da verjamejo, da so povzete informacije resnične.

Ta sodba je tudi ključen mejnik v zaščiti kritičnega in preiskovalnega novinarstva, saj preprečuje, da bi se novinarje utišalo z visokimi odškodninami, kadar poročajo o vprašanjih javnega interesa.

Question 51

Preprečitev razkritja zaupnih informacij

Answer 51

Goodwin v. Združeno kraljestvo (1996) – zaščita novinarskih virov

Primer Goodwin v. UK je ključen za razumevanje zaščite novinarskih virov in omejitev, ki jih lahko država postavi glede tega.

Ozadje primera
William Goodwin, novinar pri The Engineer, je od anonimnega vira prejel zaupne poslovne informacije o finančnih težavah podjetja. Ko je podjetje izvedelo za uhajanje informacij, je zahtevalo od sodišča, da Goodwin razkrije vir. Ko je to zavrnil, ga je britansko sodišče kaznovalo.

Odločitev Evropskega sodišča za človekove pravice (ESČP)
ESČP je presodilo, da je bila kazen kršitev svobode izražanja (10. člen EKČP). Ključni argumenti:
1. Zaščita novinarskih virov je temeljna za svobodo tiska – brez nje bi bili potencialni viri prestrašeni in novinarji bi imeli težave pri pridobivanju pomembnih informacij.
2. Poseg države mora biti nujen in sorazmeren – razkritje vira je dovoljeno le v izjemnih primerih, ko obstaja močan javni interes (npr. ogrožanje življenja, nacionalna varnost).
3. Britansko sodišče ni dokazalo, da bi razkritje vira bilo nujno za zaščito pravic podjetja – podjetje bi lahko uporabilo druge pravne poti za zaščito svojih interesov.

Pomen sodbe
- Postavila je visok standard zaščite novinarskih virov – oblasti ne smejo prisiliti novinarja k razkritju vira, razen v izjemnih okoliščinah.
- Utrdila je pomen preiskovalnega novinarstva – brez zaščite virov bi se zmanjšala pripravljenost ljudi, da razkrijejo korupcijo, zlorabe oblasti in druge družbeno pomembne informacije.
- Vpliv na britansko pravo – po tej sodbi so bila pravila glede razkritja virov strožje omejena.

Goodwinov primer je še danes referenčna točka pri razpravah o zaščiti novinarjev in njihovih virov.

Razkritje novinarskih virov – kdaj je dopustno?

Razkritje novinarskih virov je načeloma prepovedano, vendar obstajajo izjeme, ko interes javne varnosti pretehta nad pravico do zaščite virov.

1. Pogoji za razkritje vira
Razkritje je dopustno le, če:
✅ Pretehta vitalni interes države – npr. preprečevanje kaznivih dejanj, zaščita nacionalne varnosti.
✅ Je predpisano z zakonom – mora biti jasno določeno v zakonodaji.
✅ O tem odloča nepristranski organ – to mora biti sodišče, ne policija ali državni tožilec.

2. Pravna podlaga
🔹 Zakon o medijih (ZMed 21/II) – novinarji in uredniki niso dolžni razkriti vira, razen če kazenska zakonodaja določa drugače.
🔹 Zakon o kazenskem postopku (ZKP 236) – v določenih primerih morajo podati kazensko ovadbo, če imajo informacije o kaznivem dejanju.
🔹 39. člen Ustave RS – varuje svobodo izražanja.
🔹 10. člen EKČP – ščiti svobodo medijev, vendar dopušča omejitve v interesu javne varnosti.

3. Primeri iz sodne prakse
📌 Nordick film v. Danska – dokumentarni film o pedofilih, razkritje identitet osumljencev.
📌 Sanoma Uitgeverrs v. Nizozemska – novinarji so snemali nezakonito avtomobilsko dirko, v kateri so sodelovali roparji banke. Policija je zahtevala razkritje posnetkov, ESČP pa je odločilo, da mora o tem presoditi sodišče.

4. Praktični vidik – slovenski novinarji
Slovenski novinarji pogosto zavračajo razkritje virov, saj bi to onemogočilo njihovo nadaljnje delo.

Question 51

Varovanje avtoritete in nepristranskosti sodstva

Answer 51

Varovanje avtoritete in nepristranskosti sodstva

1. Ključni princip
🛡️ Sodstvo mora uživati javno zaupanje in biti zaščiteno pred neutemeljenimi napadi, tudi s strani medijev.
📢 Kritika sodnih odločitev ni prepovedana, vendar mora temeljiti na dejstvih in ne sme biti zgolj destruktivna.

2. Sodna praksa – De Haes in Gijsels proti Nizozemski
📌 Novinarja sta napadla sodnike, ki so dodelili skrbništvo očetu, obtoženemu spolnega nasilja.
📌 Sodniki se niso mogli javno braniti, saj jih zavezuje poklicna molčečnost (enako kot zdravnike).
📌 Sodišče je odločilo, da je svoboda izražanja omejena, kadar gre zgolj za napade brez dejanske podlage.

3. Meja med kritiko in neupravičenimi napadi
✅ Dovoljena kritika: analitična debata o sodnih odločitvah, podprta z dejstvi.
❌ Nedovoljeni napadi: žaljivi in neosnovani napadi, ki rušijo zaupanje v sodstvo.

4. Zaključek
Sodstvo je ključno za delovanje pravne države, zato ga je treba varovati pred neupravičenimi napadi. Svoboda izražanja ne vključuje pravice do napačnih, manipulativnih ali destruktivnih obtožb.

Medijsko sojenje v ZDA

1. Konflikt med svoboščinami
⚖️ 1. amandma (svoboda izražanja in tiska) vs. 6. amandma (pravica do poštenega sojenja)
📢 Mediji lahko oblikujejo javno mnenje pred sodnim postopkom, kar vpliva na poroto.

2. Klasični primeri
📌 OJ Simpson – medijski spektakel, ki je vplival na javnost in sojenje.
📌 Irwin v. Dowd – obtoženec imenovan Mad Dog Irwin, že vnaprej proglašen za krivega.
🔄 Premestitev sojenja možna le enkrat → postopek obnovljen, kazen spremenjena.
⛔ Problem: Prejudiciranje primera v javnosti onemogoča nepristransko sojenje.

3. Kaj lahko stori sodnik?
✔️ Prepove snemanje ali omeji medijsko poročanje.
✔️ Izloči javnost iz sodne dvorane.
✔️ Določi zaprisego sodnikov za nevtralnost.
✔️ Premesti sojenje na drug kraj (če zakon dopušča).

4. Ključna dilema
🔍 Mediji imajo pravico poročati, a ne smejo posegati v pravico do nepristranskega sojenja.
⚖️ Sodniki morajo najti ravnovesje med javnim interesom in zaščito pravnega postopka.

Primer Borut Novak proti Josip Muhič (POP TV)

1. Ključna vprašanja
📢 Svoboda izražanja vs. 🛡️ Varstvo ugleda posameznika
👮 Javna oseba aretirana – mediji poročajo v pogojniku, ne kot dejstvo.
✅ Novinar ravnal korektno → ni bil obsojen.

2. Ustavno sodišče in svoboda izražanja
⚖️ Svoboda izražanja je ključna tudi, če je groba, čustvena, napadalna ali celo napačna.
🔄 Primerjava različnih pogledov pripomore k odločanju.
📜 Uporaba strogega testa sorazmernosti:
1️⃣ Ali je poseg nujen?
2️⃣ Ali je z njim mogoče doseči cilj?
3️⃣ Ali je posledica sorazmerna glede na prizadeto pravico?

3. Primer: Odločba o omejevanju tobaka
🚬 Takratni 10. člen Zakona o omejevanju uporabe tobačnih izdelkov – presoja ustavnosti v luči svobode izražanja.
⚖️ Včasih so omejitve dopustne, če služijo zaščiti javnega zdravja ali drugih pomembnih interesov.

📌 Zaključek: Svoboda izražanja ni absolutna, vendar mora biti varovana tudi v primeru grobih ali napadalnih izjav, če niso protipravne.

Question 52

Zakon o omejevanju uporabe tobačnih in povezanih izdelkov

Answer 52

29. člen (oglaševanje)
    (1) Prepovedano je vsako doniranje ali sponzoriranje dogodka, dejavnosti ali posameznika ter kakršno koli posredno in neposredno oglaševanje in promocija tobaka, tobačnih izdelkov in povezanih izdelkov, tudi prek storitev informacijske družbe.
    (2) Za neposredno oglaševanje tobaka, tobačnih izdelkov in povezanih izdelkov se šteje razstavljanje posameznih izdelkov na prodajnih mestih. Prodajalci morajo vse te izdelke shranjevati tako, da javnosti niso niti vidni niti dostopni. Na vsakem prodajnem mestu je lahko na vidnem mestu, v velikosti največ A4 formata (210 x 297 mm), objavljeno največ eno obvestilo, da se na tem mestu prodajajo izdelki iz prejšnjega odstavka. Prepovedana so promocijska darila, darilni boni, znamkice in kuponi za popust ali kakršne koli druge podobne ponudbe v povezavi z nakupom tobaka, tobačnih izdelkov in povezanih izdelkov. Prepovedano je spodbujanje prodaje tobaka, tobačnih izdelkov in povezanih izdelkov.
    (3) Za posredno oglaševanje tobaka, tobačnih izdelkov in povezanih izdelkov se šteje prikazovanje znamk in drugih znakov za označevanje teh izdelkov na predmetih, ki po tem zakonu niso tobak, tobačni izdelki ali povezani izdelki. Za posredno oglaševanje se šteje tudi brezplačno ponujanje tobaka, tobačnih izdelkov in povezanih izdelkov na javnih mestih in v javnih prostorih.
    (4) Za posredno oglaševanje šteje, kadar se znamka, znak, logotip, trgovska oznaka ali katera koli druga posebnost, vključno s posebnimi barvnimi kombinacijami tobaka, tobačnih izdelkov in povezanih izdelkov povezuje z drugim izdelkom ali storitvijo tako, da se utegne ta izdelek ali storitev povezati s tobakom, tobačnimi izdelki in povezanimi izdelki.
    (5) Za posredno oglaševanje šteje tudi, kadar se znamka, znak, logotip, trgovske oznake ali kakršna koli druga posebnost, vključno s posebnimi barvnimi kombinacijami drugega izdelka ali storitve povezuje s tobakom, tobačnim izdelkom ali povezanim izdelkom ter družbo, ki te izdelke proizvaja.
    (6) Prepovedano je oglaševanje izdelkov, ki bi s svojim videzom in namenom uporabe lahko spodbujali k potrošnji tobaka, tobačnih izdelkov in povezanih izdelkov.
    (7) Prepovedano je prikazovanje ali uporaba tobaka, tobačnih izdelkov in povezanih izdelkov v okviru televizijskih vsebin in javnih nastopov, ki so namenjeni osebam, mlajšim od 18 let, razen v filmih, nadaljevankah in nanizankah.
    (8) Objavljanje podatkov o kakovosti in drugih lastnostih tobaka, tobačnih izdelkov in povezanih izdelkov v strokovnih knjigah ter revijah in publikacijah, ki so namenjene izključno obveščanju proizvajalcev in prodajalcev teh izdelkov in je njihovo razširjanje omejeno na te osebe ali podjetja, se ne šteje za oglaševanje po določbah tega člena.

Question 53

praksa Ustavnega sodišča

Answer 53

Praksa Ustavnega sodišča: Meje svobode izražanja

1. Pravica do ekonomskega izražanja vs. javno zdravje
🏭 Podjetja: Pravica do gospodarskega izražanja (npr. oglaševanje).
🚬 Omejevanje tobaka: Pravica do zdravega življenja in splošno koristno omejevanje škodljivih izdelkov.
⚖️ Odločitev sodišča:
- Poseg v oglaševanje tobaka je dopusten, saj ni prekomeren.
- Primarni namen svobode izražanja: varovanje demokratične razprave, ne zaščita komercialnega interesa.

2. Odvetniški govor na sodišču
👨‍⚖️ Meje dovoljenega govora:
- Odvetnik mora zastopati stranko po najboljših močeh.
- Kritika sodnika je dopustna, dokler ne poseže v dostojanstvo sodstva.
🚫 Primeri kaznovanega govora:
- „Sodnik ne pozna osnov pravne teorije.“
- „Sodnik je bedak.“
🔹 Utemeljitev: Takšne izjave zmanjšujejo ugled sodstva, kar lahko upraviči kaznovanje.

3. Poslanska imuniteta in žalitev drugega poslanca
🏛️ Kaj je žalitev?
- Poslanska imuniteta velja za kazenske postopke, ne pa za civilne tožbe!
- Poslanec lahko izrazi ostro kritiko v okviru politične razprave.
- Če pa izjava pomeni osebno žalitev, je lahko podvržen civilni tožbi.

📌 Zaključek:
🗣️ Svoboda izražanja ni absolutna. Obstajajo različne stopnje zaščite glede na okoliščine:
1️⃣ Politični govor je najbolj zaščiten.
2️⃣ Odvetniški govor na sodišču mora biti zmeren in ne sme žaliti sodstva.
3️⃣ Komercialni govor (oglaševanje) je lahko omejen v javnem interesu.

Question 54

Mediji danes

Answer 54

Mediji danes: Med neodvisnostjo in komercialnimi interesi

📰 Ključni oblikovalci družbene stvarnosti
- Mediji vplivajo na glasbo, modo, lepotne standarde, vrednote.
- Oblikujejo javno mnenje in določajo kaj je pomembno in kaj ne.

⚖️ Temelj demokracije & watchdog funkcija
- Obveščanje javnosti – pravica ljudi do informiranosti.
- Nadzor nad politiko – preprečevanje zlorab oblasti.
- Raziskovalno novinarstvo – razkrivanje korupcije in nepravilnosti.

💰 Problem komercializacije
- Mediji naj bi bili neodvisni, a so pogosto podrejeni tržnim interesom.
- Profit nad informiranjem:
- Kliki, senzacionalizem, pristranskost.
- Sledenje trendom namesto objektivnega poročanja.
- Manipulacija vsebine zaradi oglaševalcev.

🎭 Dvojna narava medijev
✅ Za ljudi: Namenjeni informiranju in družbeni razpravi.
❌ Proti ljudem: Uporabljajo ljudi kot sredstvo za dobiček.

📌 Zaključek:
- Mediji imajo ogromno moč, a tudi odgovornost.
- Potrebna je kritična pismenost – kdo stoji za informacijami?
- Vprašanje ostaja: Komu so mediji odgovorni – ljudem ali kapitalu?

Question 55

Pravno in moralno varstvo

Answer 55

Pravno in moralno varstvo posameznika

⚖️ Načelo pravne varnosti
- Temelj demokratične družbe – zagotavlja predvidljivost in stabilnost.
- Ustava, zakoni, sodna praksa – varujejo človekove pravice.
- Institucije:
- Sodišča (redno in ustavno sodstvo).
- Varuh človekovih pravic – dodatna zaščita.

🛡️ Pravo ne more zajeti vsega → moralno varstvo
- Morala = družbene norme + notranje sankcije (občutek krivde, sram).
- Dopolnjuje pravo, kjer to ne zadostuje.

💡 Temeljne pravice v moralnem okviru
✅ Pravica do duševnega miru – živeti brez nenehnega strahu.
✅ Pravica do osebnega zadovoljstva in sreče – svoboda razvoja.
✅ Enakopravnost – nihče ne sme biti manjvreden.
✅ Občutek lastne vrednosti – spoštovanje dostojanstva.

📌 Zaključek:
Pravo postavlja okvirje, morala pa zagotavlja pravičnost in človečnost. Obe sta ključni za harmonično in pravično družbo.

Question 56

Primeri pravnega in moralnega varstva

Answer 56

Primeri pravnega in moralnega varstva

🟢 Enakopravnost pri izbiri službe
- Pravna zaščita: Zakon o delovnih razmerjih prepoveduje diskriminacijo pri zaposlovanju.
- Moralni vidik: delodajalci bi morali zaposlovati na podlagi znanja in izkušenj, ne osebnih predsodkov.

🔴 Strah pred prevaro ali oškodovanjem
- Pravna zaščita: Kazenski zakonik predvideva sankcije za goljufije, prevare.
- Moralni vidik: družba obsoja nepoštenost, a pravna sredstva niso vedno dovolj.

🐶 Zanemarjanje živali
- Pravna zaščita: Zakon o zaščiti živali prepoveduje mučenje in zanemarjanje.
- Moralni vidik: odgovornost lastnikov presega zgolj zakonske določbe – gre za sočutje in odgovornost do živih bitij.

⚖️ Odvetnikovo / zobozdravnikovo mnenje
- Pravna zaščita: napačno ali zavajajoče strokovno mnenje lahko pomeni malomarnost in odškodninsko odgovornost.
- Moralni vidik: etična dolžnost je pošteno svetovanje in skrb za stranke.

🎭 Politik obljublja nekaj, v kar ne verjame
- Pravna zaščita: ni neposrednih sankcij, razen če gre za goljufijo ali zavajanje volivcev.
- Moralni vidik: pričakujemo, da politiki ravnajo odgovorno in pošteno, čeprav realnost pogosto odstopa.

📚 Profesor ni pošten pri ocenjevanju
- Pravna zaščita: pritožbeni postopki na univerzi.
- Moralni vidik: profesorji bi morali biti objektivni in pravični, saj vplivajo na prihodnost študentov.

🧠 Stereotipi
- Pravna zaščita: antidiskriminacijska zakonodaja.
- Moralni vidik: boj proti stereotipom zahteva izobraževanje in spremembo miselnosti.

📺 Kaj je medijsko sojenje?
- Ko mediji poročajo pristransko in predčasno razglasijo nekoga za krivega, še preden sodišče odloči.
- Lahko vpliva na sodne postopke in pravičnost sojenja.
- Primer: O. J. Simpson – mediji so ustvarili vzdušje krivde, še preden je bil izrečen sodni epilog.

📌 Zaključek:
Pravo ščiti pred neposrednimi krivicami, morala pa usmerja družbo k poštenosti in pravičnosti.

Question 57

medijsko sojenje

Answer 57

Medijsko sojenje je pojav, pri katerem mediji vplivajo na javno mnenje in prepričajo občinstvo, da je oseba že kriva, še preden se izvede pravičen sodni postopek. To vključuje:

1. Medijska obsodba brez sojenja in zaslišanja strank
   Mediji pogosto poročajo o obtožbah, pri čemer se ne zagotovi priložnost za obrambo obdolženega ali slišanje vseh relevantnih strani. To lahko vodi v napačne zaključke, še preden so dejstva popolnoma raziskana.
2. Brez pravičnih in strokovnih sodnikov
   V medijskem sojenju sodi javnost, ne pa usposobljeni pravni strokovnjaki, ki bi morali presojati dejstva in zakon. Mediji pogosto vzpostavijo “krivdo” na podlagi sensacionalističnega poročanja in ne na dejanskih dokazih.
3. Brez utemeljitve
   Medijska obsodba se lahko zgodi brez objektivnih dokazov ali razprave o vseh vidikih primera. Poročanje je pogosto pristransko, brez temeljitega preučevanja okoliščin in brez podajanja celovite slike dogodkov.
4. Brez možnosti pritožbe
   Oseba, ki je tarča medijskega sojenja, nima možnosti pritožbe, ker medijski prostor ni podvržen enakim pravilom kot sodni postopki. Enkratna javna obsodba lahko močno vpliva na posameznikov ugled, ne glede na to, kako se primer konča.
5. Linčanje v javnosti
   Medijsko sojenje se lahko sprevrže v javnostno linčanje, kjer se obdolženi sooča s sovraštvom in obsojanjem ljudi, ki so prepričani o njegovi krivdi, ne da bi poznali vse dejavnike primera. Ta vrsta “javnega kaznovanja” lahko povzroči irreverzibilno škodo na osebnem in poklicnem življenju obdolženega.

Primeri medijskega sojenja:
- O.J. Simpson: Mediji so tako intenzivno poročali o primeru, da so ustvarili močno zaznavo o njegovi krivdi, preden je sodni postopek prišel do konca. Kljub temu, da je bil oproščen, je bil v očeh javnosti že obsojen.
- Casey Anthony: V primeru umora njene hčerke so mediji poročali o njenem obnašanju in “krivdi” pred dejansko sodno odločitvijo, kar je vplivalo na javno mnenje.

Pomembnost pravičnega sojenja:
- Medijsko sojenje ogroža temeljne pravice do pravičnega sojenja, kot jih zagotavljajo ustave in zakoni.
- Pravično sojenje pomeni, da ima obtoženi priložnost, da se brani pred vsemi obtožbami, da se zaslišijo vse strani, da se predloži dokazni material in da se odloči na podlagi zakonitih postopkov.

„domnevnega storilca je policija prijela, obvestila novinarje, ti pa so osumljenca s polnim imenom in priimkom dejanja javno obtožili in mu že tudi sodili. Kriv je, so brez sence dvoma sklenili mediji in pri svoji sodbi vztrajali celo, ko so policisti in tožilstvo sporočili, da so prijeli napačnega in po krivem osumljenega izpustili na prostost“.

„Novinarji in uredniki TV Slovenija pa so očitno podvomili v pravilnost tožilčeve odločitve, saj, kot so dejali, »dejstva kažejo, da je policija prijela pravega storilca« In medtem ko žrtev doma okreva, se »osumljeni 35-letni bosanski begunec (tu je novinarka navedla polno ime in priimek osumljenca) neovirano sprehaja na prostosti«.

Škoda človeku in njegovi družini zaradi medijskega poročanja je lahko izjemno huda, še posebej, ko gre za primerne zadeve, kot je otroška pornografija. Takšni primeri lahko povzročijo trajno škodo posamezniku in njegovim bližnjim, saj so obtožbe v zvezi s takim kaznivim dejanjem zelo resne in imajo lahko uničujoče posledice za ugled ter osebno življenje.

Ključni vidiki škode vključujejo:

1. Medijska obsodba brez dokazov
   Ko mediji obravnavajo občutljive primere, kot je otroška pornografija, pogosto ponujajo zgodbe in navajajo domnevne dokaze, čeprav v resnici še ni jasno, kaj se je zgodilo. Obtoženi so lahko javno “sojeni”, preden so bile dejansko izvedene vse preiskave ali preizkušeni dokazi. To ustvarja vtis krivde, tudi če ni pravih dokazov.
2. Nerealna prepričanja in moralna obsodba
   Ko so takšne obtožbe izpostavljene medijem, lahko širša javnost hitro postavi predpostavke, ne da bi se dejansko zavedala vseh okoliščin primera. V tem primeru noben od medijev ne ve natančno, kaj se je zgodilo, vendar obtožba že postavi posameznika v zelo negativen okvir. Ta trenutna moralna obsodba lahko uniči življenje obtoženega in njegove družine, ne glede na končni izid postopka.
3. Univerzalna škoda za družino
   Obtožbe za kaznivo dejanje, kot je otroška pornografija, vplivajo ne samo na obtoženega, temveč tudi na njegove najbližje. Družina se sooča z družbeno ostrakizacijo, pritiski zaradi negativne medijske podobe ter morebitno uničenim socialnim življenjem. Takšne obtožbe ustvarjajo sovraštvo in stigmatizacijo v družbi, ne da bi bile zagotovljene pravice do obrambe ali nedolžnosti obtoženih.
4. Pomanjkanje možnosti za popravek javne percepcije
   Ko so posamezniki obtoženi takih kaznivih dejanj in to poročanje postane del javne zavesti, pogosto ni mogoče popraviti škode, tudi če se kasneje izkaže, da je bil obdolženi oproščen ali da so obtožbe bile napačne. Mediji imajo namreč ogromno moč pri oblikovanju javnega mnenja, a redko se popravi njihova napaka, če se izkaže, da so bila poročanja napačna.
5. Družbeno in čustveno trpljenje
   Za družino obtoženega pomeni takšen medijski pritisk čustveno in psihološko travmo, ki jo spremljajo stres, anksioznost in depresija. To lahko vodi v razpad družinskih odnosov ali celo samomorilne misli posameznikov, ki so tarče medijskega linča, kljub temu da niso storili ničesar narobe.

Pomembno je, da mediji upoštevajo svojo odgovornost pri poročanju o občutljivih zadevah in da se zagotovita pošteno sojenje ter presoja primerov, preden se obdolženim in njihovim družinam povzroči trajno škodo. Javnost mora biti ozaveščena o nevarnostih hitrih obtožb brez ustreznih dokazov.

Mediji lahko poročajo o kaznivih dejanjih, vendar morajo to storiti z veliko odgovornostjo, saj gre za občutljive teme, ki vplivajo na življenja posameznikov, njihovih družin in širše družbe. Poročanje o kaznivih dejanjih vključuje razmislek o pravici do poštenega sojenja, pravici javnosti do informacij in pravici posameznika do lastne podobe. Te pravice morajo biti med seboj usklajene, da bi se preprečila škoda in zagotovila pravičnost.

1. Pošten postopek (Pravica do poštenega sojenja):
   Pošten postopek je ključni temelj pravne države, ki je zagotovljen v mnogih nacionalnih zakonodajah in mednarodnih aktih, kot je Evropska konvencija o človekovih pravicah (EKČP). To vključuje pravico obtoženega, da je nevin do dokazane krivde in da je zaščiten pred medijskim vplivom, ki bi lahko ogrozil njegov pravico do pravičnega sojenja.

• Mediji morajo biti pozorni, da ne predstavljajo obtoženega kot krivega že pred izvedbo sojenja, saj lahko to vpliva na poroto ali mnenje javnosti.
• Prekomerna medijska izpostavljenost lahko prekrši pravico obtoženca do poštenega sojenja, saj lahko prejme nepravično presojanje na podlagi medijskih vsebin, ki so pogosto senzacionalistične.
• Mediji morajo spoštovati pravice obtoženca in poskrbeti, da ne pride do predsojenja v javnosti, kar lahko vpliva na odločanje sodišč in resnost postopka.

2. Pravica javnosti do obveščenosti in nadzora nad delom sodišča:
   Mediji imajo pomembno vlogo pri zagotavljanju transparentnosti in javnem nadzoru nad delom pravosodja. Pravica javnosti do informacij je ključna za ohranjanje demokratičnosti in preprečevanje morebitnih zlorab v sodnem postopku.

• Javnost mora biti obveščena o pomembnih sodbah in procesih, saj to omogoča nadzor nad delom sodišč in zagotavlja, da so odločitve sprejete v skladu z zakonodajo in pravičnostjo.
• Kljub temu pa novinarji ne smejo izkrivljati dejstev ali povzročiti medijskega linča proti osumljencu, še preden so dejstva preverjena, ker to lahko ogrozi poštenost postopka in pravice obtoženca.

3. Pravica do lastne somopodobe osumljenca:
   Ena od ključnih pravic posameznika je pravica do lastne podobe, ki vključuje fizično in družbeno podobo. Poročanje o kaznivih dejanjih mora upoštevati tudi to pravico, saj mediji lahko hitro poškodujejo ugled in družbeno sprejetost posameznika, če brez pomisleka poročajo o njegovih dejanjih.

• Osumnjenci morajo biti zaščiteni pred javnim ponižanjem, ki lahko nastane zaradi neresničnih ali nepopolnih informacij, ki jih posredujejo mediji.
• V nekaterih primerih mora biti medijem onemogočeno razkrivanje identitete osumljenca ali prikazovanje njegovega obraza, če ni nujno za javnost ali če bi to pomenilo prekomeren poseg v njegovo pravico do zasebnosti.

4. Kdaj mediji lahko poročajo o kaznivih dejanjih?
   Mediji lahko poročajo o kaznivih dejanjih v naslednjih primerih:

• Kadar je interes javnosti upravičen – na primer, kadar gre za kaznivo dejanje, ki ogroža javno varnost ali vključuje pomembne informacije za javnost.
• Kadar ni ogrožena pravica osumljenca do poštenega sojenja – mediji ne smejo vplivati na predpostavke o krivdi, pred končnim sojenjem.
• Če so informacije točne in podprte z dokazi – novinarji morajo preveriti svoje vire in zagotoviti, da so informacije resnične, da ne pride do širjenja lažnih obtožb ali škodljivih napadov na posameznike.
• Skladnost z zakonodajo – mediji morajo upoštevati zakonodajo, ki ureja varstvo osebnih podatkov, zaščito identitete osumljencev in dostop do javnih informacij.

.

Question 58

Medijsko poročanje o kazenskih postopkih

Answer 58

Medijsko poročanje o kazenskih postopkih mora biti zelo skrbno in odgovorno, saj lahko vpliva na pravico osumljenca do poštenega sojenja in javno mnenje o njegovih dejanjih. Ključna načela pri poročanju so:

1. Domneva nedolžnosti (Ustava RS, 27. člen):
   Domneva nedolžnosti je temeljno pravno načelo, ki zagotavlja, da je vsaka oseba obdolžena kaznivega dejanja obravnavana kot nedolžna, dokler ni njena krivda dokazana in ugotovljena s pravnomočno sodbo. To načelo velja tudi v medijskem poročanju.

• Mediji morajo spoštovati domnevo nedolžnosti, kar pomeni, da ne smejo osumljenca obravnavati kot krivega pred končnim izrekom sodbe.
• Mediji ne smejo predpostavljati krivde in je ne smejo javnosti predstavljati kot dejstvo, saj to lahko vpliva na poštenost postopka.
• Novinarji ne smejo poročati kot da je odločitev že sprejeta, saj bi s tem lahko ogrozili pravico do pravičnega sojenja.

2. Ne sme se govoriti o storilcu, dokler ni pravnomočno obsojen:
   V skladu z načelom domneve nedolžnosti mediji ne smejo javnosti predstavljati osumljenca kot storilca pred pravnomočno sodbo.

• Poročevalci morajo biti previdni, da ne uporabljajo izrazov, ki bi osumljenca označevali za storilca pred dokončno sodno odločitvijo.
• Takojšen prehod od osumljenca do označevanja kot “storilec” lahko vpliva na javnost in poroto (če gre za sojenje s poroto), kar pomeni, da se presoja krivda pred pravnomočno sodbo.

3. Poročanje ne sme biti predčasno ali prekomerno:
   - Mediji morajo zagotoviti, da poročanje temelji na dejstvih in dokazih, ki so že javno dostopni, in ne na špekulacijah ali nepreverjenih informacijah.
   - Prekomerno poročanje, zlasti v zgodnjih fazah postopka, lahko škoduje tako obtožencu kot samemu postopku, saj lahko vpliva na nepristranskost sodišča in javnost.

Javnost sojenja je ključna za zagotavljanje transparentnosti in demokratične nadzorne funkcije. Vendar pa mora biti ta pravica uravnotežena s pravico obtoženca do poštenega sojenja.

• Mediji morajo upoštevati, da so poročanja v povezavi z kazenskimi postopki ne le odgovornost, ampak tudi obveznost, da ne ogrozijo samih postopkov.
• Javnost sojenja ne pomeni, da je treba vsak del procesa natančno poročati. Poročanje mora biti previdno, da ne pride do vplivanja na sodnike ali porotnike pred dokončno odločitvijo.

5. Zakonodaja in pravna odgovornost novinarjev:
   V skladu z zakoni, kot je Zakon o medijih in Kazenski zakonik, novinarji in mediji nosijo pravno odgovornost za poročanje. Če so informacije napačne ali škodljive, so lahko kazensko odgovorni za širjenje neresničnih informacij ali za škodo, ki jo povzročijo posamezniku ali družbi.

• Novinarji morajo biti še posebej pozorni, če poročajo o zadevah, kjer je nevarnost za javnostno mnenje oziroma za pravičen postopek, saj lahko napačne ali nepreverjene informacije ogrozijo pravico do poštenega sojenja.

Zato je za novinarje ključno, da ohranjajo integriteto in poročajo na način, ki ne ogroža osnovnih pravic, kot so domneva nedolžnosti, pravica do poštenega sojenja in zasebnost posameznika.

Question 59

Javnost sojenja

Answer 59

Javnost sojenja je temeljno načelo, zapisano v 24. členu Ustave Republike Slovenije, ki določa, da so sodne obravnave javne, razen v primerih, ko zakon določa izjeme. Ta določba zagotavlja, da so sodne odločbe in postopki dostopni javnosti, kar ima ključne koristi za pravno državo in demokracijo.

Ključni vidiki javnosti sojenja:

1. Krepitev zaupanja v sodstvo:
   
   • Javnost sojenja prispeva k transparentnosti in omogoča, da javnost spremlja, kako se izvajajo pravice, postopki in odločbe, kar krepi zaupanje v neodvisnost in poštenost sodstva.
   • Tako se preprečuje morebitno samovoljno odločanje sodišč ali pristranskost v postopkih.
2. Obveščanje javnosti, ki ni prisotna na sojenju:
   
   • Mediji omogočajo, da se informacije o sojenju širijo tudi tistim, ki niso fizično prisotni v sodni dvorani, vendar morajo pri tem spoštovati osnovna pravila in prvotne zakonske določbe.
   • Novinarji morajo poročati strokovno in nepristransko, da bi zagotovili pravilno informiranje javnosti brez izkrivljanja dejstev.
3. Poročanje mora biti strokovno, nepristransko in na podlagi dejstev:
   
   • Novinarji in mediji so odgovorni za to, da poročajo vestno in resnično, ob upoštevanju vseh dejstev postopka in ob spoštovanju pravic obdolžencev, prič in drugih vpletenih v postopek.
   • To pomeni, da novinarji ne smejo izkrivljati dejstev, pristransko poročati ali vplivati na priče v postopku.
4. Razbremenilna dejstva in uravnoteženo poročanje:
   
   • Novinarji so dolžni predstaviti ne le obremenilna dejstva, ampak tudi razbremenilna dejstva, saj je tako mogoče zagotoviti celovito in objektivno poročanje.
   • Pomembno je, da mediji ne poročajo le o škodljivih vidikih postopka, ampak tudi o morda olajševalnih okoliščinah, ki bi lahko vplivale na odločitev sodišča.
5. Dileme medijskih obsodb pri porotnih sojenjih:
   
   • Porotna sojenja so posebej občutljiva, ker lahko porota, ki bo odločala o krivdi ali nedolžnosti obdolženca, predčasno oblikuje mnenje o primeru zaradi medijskega poročanja.
   • Mediji, ki širijo predčasne obsodbe, lahko ogrozijo pravičnost sojenja, saj lahko oblikujejo javno mnenje, ki vpliva na porotnike in njihove odločitve.
   • Da bi se temu izognili, lahko sodišča omejijo medijsko poročanje, sprejmejo ukrepe za zaščito pravičnosti postopka in preprečijo prejudiciranje odločitev sodišč.

Kako doseči pravičen postopek pri javnem sojenju?
- Nepristranskost medijev: Mediji morajo poročati na način, ki ne vpliva na objektivnost sojenja, saj lahko to vpliva na integriteto postopka. Zamegljevanje dejstev, predčasne obsodbe ali izkrivljanje informacij so nepravilnosti, ki ogrožajo pravičen postopek.

• Pošten postopek: Medijsko poročanje ne sme posegati v domnevo nedolžnosti in mora spoštovati vse zakonske pravice posameznikov v postopku. V nasprotnem primeru lahko sodišča ukrepajo, da zagotovijo poštenost sojenja.

Zato je odgovornost novinarjev in medijev pri poročanju o kazenskih postopkih izjemnega pomena za zagotavljanje pravičnosti sojenja in ohranjanje zaupanja v sodni sistem.

Question 60

Poročanje o kazenskem postopku

Answer 60

ima številne omejitve in posebnosti, ki zagotavljajo poštenost postopka, pravico do domneve nedolžnosti ter zaščito pravic osumljencev in žrtev. Mediji igrajo ključno vlogo pri obveščanju javnosti, vendar morajo pri tem upoštevati naslednje dejavnike:

1. Stopnja javnega interesa:
   
   • Težja kazniva dejanja (KD): Če gre za hujša kazniva dejanja, bo javnost verjetno imela večji interes za informacije o postopku, vključno z identiteto osumljenca in fotografijami.
   • Lažja kazniva dejanja: Pri lažjih kaznivih dejanjih bo javni interes za poročanjem manjši, kar pomeni, da bo treba bolj previdno ravnati z informacijami in varovati pravice osumljencev.
2. Značilnosti obdolženca:
   
   • Javne osebe: Če je obdolženec javna oseba, je lahko večji javni interes za poročanje o njegovem kazenskem postopku. Vendar pa tudi v tem primeru velja, da poročanje ne sme posegati v domnevo nedolžnosti.
   • Mladoletniki: Mladoletniki imajo posebne pravice do zaščite njihove identitete. V takih primerih sojenje ni javno, da bi zaščitili njihovo privatnost in razvoj.

• Predkazenski postopek: Predkazenski postopek (preiskava) ni javno dostopen. V tej fazi postopka še ni odločeno, ali bo obdolženec sploh obtožen, zato so omejitve poročanja še večje.
• Obtožnica: Ko je vložena obtožnica, se lahko poročanje o postopku začne, vendar še vedno ni vseeno, kako se ravna z identiteto obdolženca.
• Sodna obravnava: Ko pride do glavne obravnave, postopek postane javno dostopen, vendar je možno izključiti javnost, če to zahteva zaščita žrtev (npr. v primeru otroške pornografije) ali posebni interes postopka.
• Izrečena sodba: Izrečena sodba mora biti pravnomočna, da se začne poročati kot dejstvo. Tudi v primeru, ko je obdolženec obsojen na prvi stopnji, ni dovolj, da mediji poročajo, dokler ni sodba postala pravnomočna. Če kasneje pride do spremembe sodbe, mora biti objavljen popravek.

4. Pravica do popravka in odgovora:
   
   • 40. člen Ustave RS zagotavlja pravico do popravka in odgovora v primeru, da poročanje prizadene pravice ali interese posameznika. To pomeni, da se lahko oseba, na katero so mediji poročali napačne ali nepopolne informacije, odzove in zahteva popravek.
   • Zmeda med 26. in 44. členom: Gre za pravico do popravka in odgovora, vendar je pomembno ločiti pravico do odgovora (če je oseba neposredno prizadeta) od možnosti popravka (če so bile informacije napačne).
5. Javnost sojenja:
   
   • Čeprav so sodne obravnave načeloma javne, je pomembno, da novinarji ravnajo odgovorno in se izognejo poročanju, ki bi lahko vplivalo na poštenost sojenja.
   • Faze postopka pred glavno obravnavo niso javne, in mediji ne bi smeli poročati o postopkih, dokler ne pride do glavni obravnave ali pravnomočne sodbe.
6. Poročanje o kazenskih postopkih in etika novinarstva:
   
   • Mediji morajo poročati nepristransko in resnično, brez napovedovanja ali prejudiciranja izida postopka.
   • Poročanje o kazenskih postopkih mora biti v skladu z zakonskimi omejitvami in mora zaščititi pravico do zasebnosti obdolžencev in žrtev, ob hkratnem zagotavljanju pravice javnosti do informacij.

Primer:
Če nekdo obsojen na prvi stopnji, vendar oprostitev ali sprememba sodbe pride kasneje, mora biti objavljena popravka, da se odpravijo napačne informacije, ki so bile prej javno objavljene.

Na splošno pa mora biti poročanje pošteno, pravočasno in v skladu z zakonodajo, pri čemer morajo biti vedno upoštevani interesi poštenosti postopka in varnosti vseh vpletenih strani.

Question 61

ZASEBNOST V RAZMERJU DO MEDIJEV
razvrstitev subjektov

Answer 61

Zasebnost v razmerju do medijev se precej razlikuje glede na vrsto subjekta, ki je izpostavljen javnosti. Poglejmo si, kako so ti subjekti razvrščeni:

1. Absolutno javne osebe:
   
   • Zavestno in voljno se izpostavijo javnosti: Te osebe, kot so politiki, estradniki in športniki, so proaktivno prisotne v medijih, bodisi zaradi svojih poklicnih dejavnosti bodisi zaradi privlačnosti za javnost.
   • Močan javni interes: Zaradi njihovega položaja in javne prepoznavnosti obstaja močan javni interes o njihovem osebnem življenju, vendar mora biti ta interes uravnotežen z njihovimi pravicami do zasebnosti.
   • Politične osebe: Politični funkcionarji so najmanj zaščiteni glede zasebnosti, saj so njihova dejanja pogosto predmet javnega interesa zaradi njihovega vpliva na družbo in politiko.
   • Estradniki in športniki: Čeprav so izpostavljeni medijem, je stopnja zaščite njihove zasebnosti odvisna od družbene vloge in narave njihovega dela.
2. Relativno javne osebe:
   
   • Javno izpostavljeni, a se ne izpostavijo zavestno: Te osebe niso nujno same izbrale, da bodo v središču pozornosti, vendar zaradi svojega poklica ali položaja še vedno postanejo javno znane.
   • Manjša pričakovana zasebnost: Ker imajo te osebe javno funkcijo ali so pomembne za delovanje družbe, lahko javnost upravičeno pričakuje dostop do informacij o njih, vendar v manjši meri kot pri absolutno javnih osebnostih.
   • Pripadniki kraljevih družin, funkcionarji, policisti, državni tožilci, odvetniki, direktorji: Ti posamezniki so pogosto izpostavljeni javnosti zaradi svojih funkcij, vendar je njihov interes za zaščito zasebnosti večji, kot pri politiku ali estradniku.
   • Manjša družbena moč pomeni manjši javnosti interes za njihove osebne zadeve, vendar pa njihov položaj lahko še vedno vzbuja določeno stopnjo medijskega zanimanja.
3. Zasebniki:
   
   • Največje pričakovanje zasebnosti: To so posamezniki, ki niso javne osebe in imajo največja pričakovanja zasebnosti. Njihovo življenje je predvsem osebno in izven dosega javnosti, razen če se sami ne odločijo, da bodo javno izpostavljeni.
   • Kratkoročna izpostavljenost: To so lahko posamezniki, ki so javno izpostavljeni le občasno (npr. nagrada na tekmovanju, podelitev priznanja ipd.), vendar njihovo življenje ne bi smelo biti predmet natančne medijske preiskave, če ni v interesu javnosti.
   • Privatnost je v tem primeru zelo pomembna, saj ti posamezniki nimajo dolžnosti, da se podvržejo medijskemu nadzoru, kot je to primer z javnimi osebami.
4. Javni interes vs. zvedavost javnosti:
   
   • Pristni javni interes je povezan z informacijami, ki so pomembne za dobrobit družbe, kot so vprašanja o vladnih politikah, korupciji ali drugih družbenih vprašanjih.
   • Zvedavost javnosti pa se nanaša na nepravičen interes ljudi, da se seznanijo z življenjem posameznikov zgolj iz radovednosti ali nepomembnih podrobnosti, ki nimajo nobenega vpliva na širšo družbo.

Sklep:
Razumevanje različnih vrst subjektov (absolutno javne, relativno javne osebe in zasebniki) pomaga določiti, kdaj in v kolikšni meri je mogoče posegati v njihovo zasebnost. Javni interes bi moral biti vodilo pri odločanju, kdaj je primerna objava osebnih informacij, vendar je vedno treba upoštevati mejo med informiranjem javnosti in varstvom zasebnosti.

Question 62

Sfere zasebnosti

Answer 62

Sfera zasebnosti in njen odnos do medijev je zelo odvisen od vrste osebe, njene vloge v družbi ter značaja informacij, ki so lahko javno dostopne. Poglejmo, kako se ta sfera razvija glede na različne kategorije oseb.

1. Intimno družinsko življenje:
- Nedotakljivo: Intimno družinsko življenje posameznika je na splošno zaščiteno pred medijskim posegom, razen če obstaja resen javni interes, ki je povezan z njegovimi funkcijami ali vlogo v družbi.
- Zasebniki so popolnoma varovani, razen če javni interes nujno zahteva objavo informacij. V tem primeru je poseg v zasebnost dovoljen samo, če je nujen, prisilen in razumljivo povezan s splošnim javnim interesom.

2. Absolutno javne osebe:
- Poseg v intimnost: Za javne osebe, kot so politiki, zvezdniki in športniki, se lahko poseže v njihovo intimno življenje, če obstaja prepričljiv javni interes. Primeri vključujejo obravnavo spolnih preferenc politikov, kadar to vpliva na njihovo javno funkcijo.
- Odpoved zasebnosti: Absolutno javne osebe se lahko v določenem smislu štejejo za tiste, ki so prostovoljno izgubile zasebnost, saj so se odločile izpostaviti se javnosti. Kljub temu še vedno obstajajo meje glede tega, kaj je sprejemljivo. Na primer, objava fotografije objokane osebe na pogrebu ali razgaljeno telo na bazenu ni sprejemljiva, ker to ni v skladu z dobrim okusom in etiko.

3. Relativno javne osebe:
- Nujni javni interes: Relativno javne osebe, kot so funkcionarji, zdravniki, policisti in drugi, so javno izpostavljeni, vendar posegi v njihovo zasebnost zahtevajo prepričljive razloge, ki so razumno povezani z opravljanjem njihove funkcije ali njihove družbene vloge. Na primer, če javni uslužbenec, kot je tožilec, gleda nogometno tekmo, ko je na bolniškem dopustu, to morda ne ustreza javnemu interesu in bi lahko povzročilo neusklajenost med njegovim zasebnim življenjem in javno funkcijo.
- Zaslužek tiska in zvedavost nista javna interesa. To pomeni, da mediji ne smejo posegati v zasebnost posameznika zgolj zaradi senzacionalističnih razlogov ali zaradi komercialnih koristi.

4. Zasebno življenje:
- Mešana sfera: Zasebno življenje je v veliki meri mešano s sfero intimnosti in vključuje vsakdanje dejavnosti, kot je stik s prijatelji in družino. Posamezniki imajo še vedno pravico do določene stopnje zasebnosti, vendar je pri javnih osebnostih ta zaščita manjša.
- Zasebniki imajo največjo pričakovano zasebnost, vendar so lahko občasno izpostavljeni medijem zaradi kratekoročne javne izpostavljenosti (nagrade, priznanja).
- Relativno javne osebe imajo večjo stopnjo izpostavljenosti, še vedno pa je poseg v zasebnost dovoljen le, če je povezan z njihovim javnim delovanjem.

5. Javna prireditev in javni interes:
- Zasebniki: Ko so posamezniki prisotni na javnih prireditvah, kot so športni dogodki ali kulturne prireditve, imajo pričakovanje zasebnosti, vendar mora biti poseg v njihovo zasebnost minimalen. Na javnem dogodku se slika le njih kot udeleženca dogodka.
- Relativno javne osebe: Javni interes je upravičen, če gre za informacije, ki so pomembne za širše družbeno dobro. To vključuje odločitve, ki bi lahko vplivale na javni interes (npr. tožilec, ki se ne obnaša v skladu z etičnimi smernicami med bolniškim dopustom).

Sklep:
Zaščita zasebnosti je ključna za vsakogar, vendar je pri javnih osebah in funkcionarjih ta zaščita omejena, kadar so vključeni v javne funkcije. Kadar se javne osebnosti odločijo izpostaviti se javnosti, morajo biti pripravljene na večjo izpostavljenost medijem, vendar še vedno obstajajo meje glede tega, kar je sprejemljivo, kot so posegi v osebni mir, dostojanstvo, čast in dobro ime. Mediji imajo odgovornost, da te meje spoštujejo in se izognejo senzacionalizmu in škodljivim posegom v intimno življenje.

Question 63

Načini posredovanja informacij

Answer 63

in posegi v zasebnost se lahko precej razlikujejo glede na vrsto informacij, ki se delijo, ter prostor, v katerem so te informacije ujete. Medijem so na voljo različni načini posredovanja vsebin (pisno, slikovno, video itd.), vsak pa ima svoje specifične učinke na poseg v zasebnost.

Tri skupine posegov v zasebnost:

I. Žrtev vdora paparacev v intimnost
- Fotografiranje skozi okno spalnice: To je jasen primer nezakonitega posega v zasebnost. Paparaci ali novinarji, ki skušajo priti do intimnih informacij o posameznikih, pogosto presegajo meje osebne zaščite, še posebej, če ne upoštevajo zakonov o zasebnosti in dostopu do zasebnih prostorov.
- Tak poseg ni samo kršitev zasebnosti, temveč lahko povzroči tudi psihološko škodo posameznikom, katerih intimno življenje je izpostavljeno javnosti brez njihovega dovoljenja.

II. Neprevidnost pri skrivanju intime
- Dokumenti, ki so prišli v neprave roke, nato pa do novinarjev: To je primer, ko informacije, ki bi morale ostati zasebne, nenamerno postanejo javne. Lahko gre za napake v ravnanju s podatki ali slabo zaščitene informacije, ki jih nato zlorabijo novinarji.
- Takšni dogodki lahko povzročijo velike škode posameznikom, saj razkritje zaupnih informacij ni le invazivno, temveč tudi neetično. V tem primeru ni več mogoče govoriti o prostovoljni izpostavljenosti, saj je prišlo do zlorabe zaupanja.

III. Zavestno in prostovoljno izpostavljanje erotične aktivnosti
- Zavestno izpostavljanje intimnih dejanj: V tem primeru oseba prostovoljno deli svojo intimno življenje z javnostjo (npr. preko družbenih omrežij, televizije ali drugih medijev), vendar se kasneje zgodi, da so te informacije izkoriščene za ustvarjanje senzacije.
- Če mediji nato izkoriščajo te informacije, lahko to pomeni poseg v osebno dostojanstvo osebe, če se začne ustvarjati senzacionalistična slika.
- Ni vdora v zasebnost, ampak gre za vprašanje varstva ugleda in časti, saj je oseba prostovoljno izpostavila svoje intimno življenje, vendar se pojavijo vprašanja o etiki in zlorabi podatkov.

Dilema: Javni interes vs. Škoda zaradi zaslužka
- Javni interes: Mediji imajo pravico poročati o določenih temah, če je v igri javni interes (npr. pomembne informacije o javnih osebnostih, katerih dejanja vplivajo na družbo).
- Zaslužek in škoda: Po drugi strani, če mediji le izkoriščajo situacijo, da bi zaslužili na račun posameznikov brez tehtnega javnega interesa, to predstavlja neetično ravnanje. Takšni posegi niso upravičeni in lahko povzročijo škodo posameznikom, predvsem na področju njihovega ugleda in časti.

Ključni vidiki:
- Poseg v zasebnost mora biti vedno razmeren in tehtan glede na javnega interesa.
- Kadar gre za prostovoljno izpostavljenost, morajo biti mediji pozorni, da ne presegajo meja spoštovanja osebne integritete in dostojanstva.
- Zasledovanje koristi na račun osebne škode za novinarske dobičke ali senzacionalizem ni sprejemljivo in krši etične standarde novinarstva.

Zaključek:
Mediji morajo biti odgovorni in previdni, kako poročajo o zasebnem življenju posameznikov, še posebej, če gre za osebe, ki so se prostovoljno izpostavile javnosti. Vse zgoraj navedene situacije poudarjajo potrebo po spoštovanju meja zasebnosti in etike novinarstva, ki naj ne izkorišča osebne tragedije ali zlorabi zaupanja za komercialne koristi.

Question 64

Medijsko pravo je široko področje, ki vključuje različne pravne panoge. Tukaj je kratka razlaga, kako se posamezna področja povezujejo z medijskim pravom:

Answer 64

1. Upravno in statusno pravo – ureja delovanje medijskih organizacij, pridobivanje dovoljenj za oddajanje, registracijo medijev in regulacijo s strani državnih organov.
2. Etika in morala – niso pravna pravila, a vplivajo na novinarske standarde, odgovornost medijev in kodekse ravnanja, ki spodbujajo odgovorno poročanje.
3. Ustavno pravo – zagotavlja svobodo izražanja, tiska in dostopa do informacij (npr. pravica do javnega obveščanja, omejitve zaradi varovanja zasebnosti).
4. Mednarodno pravo (EKČP) – Evropska konvencija o človekovih pravicah (EKČP) varuje svobodo izražanja (10. člen), a omogoča omejitve v določenih primerih (npr. sovražni govor, zaščita nacionalne varnosti).
5. Civilno pravo (v ožjem in širšem smislu) – zajema avtorske pravice, varstvo osebnih podatkov, pogodbe med medijskimi hišami in novinarji ter odgovornost za škodo (npr. obrekovanje, poseg v čast in dobro ime).
6. Pravila EU – vključujejo zakonodajo o varstvu zasebnosti (GDPR), direktive o elektronskem poslovanju, varstvu potrošnikov in konkurenčnem pravu, ki vplivajo na medijsko industrijo.
7. Kazensko pravo – obravnava kazniva dejanja, povezana z mediji, kot so razširjanje lažnih novic, sovražni govor, otroška pornografija, kršitev tajnosti podatkov itd.

Question 67

Primer Karademirci in drugi proti Turčiji:

Answer 67

• V tem primeru so bili obsojeni posamezniki, ki so brali letake brez predhodne predložitve teh letakov državnemu tožilcu.
• Zakon je določal, da je potrebno letake predložiti le pred razširjanjem, kar pomeni, da je zakonska analogija v tem primeru nedopustna.
• Ta primer kaže, kako pomembno je, da zakonodaja jasno določi pravila, ki zagotavljajo spoštovanje pravic posameznikov in svobodo izražanja, hkrati pa preprečujejo napačno interpretacijo in prekomerno omejevanje svobode.

Ključna vprašanja:
1. Kdaj so novinarji odgovorni za škodo, ki jo povzročijo posamezniku z objavo informacij?
2. Katera stopnja “pretiravanja in provokacije” je sprejemljiva v novinarstvu, kadar gre za zaščito javnega interesa?
3. Kako se mora novinar obnašati pri objavi informacij, ki bi lahko vplivale na ugled posameznika?

Zaključek:
Svoboda izražanja in pravica do novinarskega poročanja sta ključni v demokratičnih družbah, vendar se mora novinarstvo zavedati, da objava informacij, še posebej, ko gre za posameznike, ki so javno izpostavljeni, ne sme biti pretirana ali netočna, če lahko škoduje njihovemu ugledu. Omejitve so potrebne, da se zaščitijo pravice posameznikov, vendar so le dopustne, kadar so nujne, sorazmerne in družbeno potrebne za zaščito drugih pravic ali interesov.