Izpit Flashcards
E. coli v molekulski biologiji
E. coli je znana po tem, da hitro raste na gojiščih in da imamo za delo z njo veliko molekularnih orodij.
Je modelni organizem v molekularni biologiji.
Kaj pridobivajo z E. coli v biotehnoloških potopkih?
Z e. coli pridobivajo:
- Inzulin
- Interlevkin-2
- Človeški rastni hormon, človeške faktorje strjevanja krvi
- Človeški interferon-beta
- Biogoriva in industrijske kemikalije (fenol, etanol, manitol…)
Princip replikacije DNA.
Princip je enak pri vseh treh domenah (bakterije, arheje, evkarioti).
Ima tri stopnje:
- iniciacija (začne na mestu ori)
- sinteza DNA (dodajanje novih nukleotidov na mesto 3’ OH, dokler molekula DNA ni podvojena)
- terminacija (dogajanje se zaključi).
Razlike med prokarionti in evkarionti so v encimih in v hitrosti dogajanja, vedno pa more biti natančno.
Replikacija DNA pri prokariotih.
Pri prokariontih poteka sinteza neprestano, ker celica vedno raste. Ko se podvajanje zaključi se začne nov cikel, mogoče že pred koncem prvega podvajanja. Imajo samo en ori.
Replikacija DNA pri evkariotih.
Evkarionti imajo celični cikel s 4 fazami, v S fazi pride do podvajanja. Podvoji se celoten DNA, ker je velik genom je več mest ori. Je hitrejše.
Semikonzervativno podvajanje DNA.
Materinska veriga se razpre, na vsaki verigi nastaja nova veriga (značilno za evkariote in prokariote).
Opiši Meselson-Stahlov poskus.
Uporaba ultracentrifuge.
Običajno se doda cezijev klorid(CsCl) in DNA v centrifugirko, vrtenje pri velikih obratih, vzpostavi se gostotni gradient. Težja DNA bo bolj na dnu.
Vse bakterije sta gojila na gojišču N15, potem preneseta bakt. na gojišče z normalnim dušikom N14, počakamo 20 min, da se DNA podvoji in centrifugiramo.
Videla sta, da je DNA na vmesni višini. Sklepali so da je ena stara veriga imela ob sebi novo verigo z N. Ponovno čez 20 min pa so verige imele v večini samo N14 in bile še višje.
Kateri encimi so pomembni pri replikaciji DNA?
DNA-polimeraze sintetizirajo DNA v smeri 5’->3’, ta rabi vedno ta 3’ konec. Ne zna začeti s polimerizacijo.
Primaze znajo naredit začetni del komplementarne verige, da nastanejo prosti 3’OH konci. Sinteza RNA - začetnega oligonukleotida.
Nukleaze, endonukleaze in 5’-eksonukleaze ter 3’-eksonukleaze.
DNAl-ligaze (lepi dva nukleotida skupaj).
Pomožni proteini (zavijanje DNA…).
Kaj je replikacijski mehurček?
Replikacijski mehurček na mestu ori in se širi v obe smeri, imamo dvojne replikacijske vilice (prve slike s elektronskim mikroskopom).
Polimerizacija nukleotidov.
Novonastajajoča DNA veriga raste v smeri 5’ proti 3’ z dodajanjem novih dNTP, ustreznih glede na matrico DNA, na 3’ mestu.
DNA polimeraza dodaja nove nukleotide - rabi prosto 3’-OH skupino.
Pri vezavi nukleotidov se sprosti dNTP.
Opiši replikacijske vilice.
Topoizomeraza (omogoča sprostitev zavitja DNA) odstrani supernavitje.
Helikaza (razpre dvojno vijačnico).
SSB (Single-strand DNA-binding protein; proteini, ki ščitijo DNA in jo stabilizirajo).
Primaza - RNA polimerza (naredi začetne oligonukleotide iz RNA nukleotidov)
DNA polimeraza (dodaja nukleotide), sintetizira novonastajajočo verigo 5’ proti 3’.
Ligaza (poveže sosednja nukleotida s fosfodiestersko vezjo).
Vodilna veriga (hitrejša, ni večjih težav)
Zastajajoča veriga (DNA nastaja v fregmentih (okazakijevi fragmenti), polimeraza I zazna vrzel med fragmenti in svojo 5’-3’ eksonukleazno funkcijo odstranjuje RNA začetne oligonukleotide, da pride do DNA, ligaza zalepi).
Opiši podvojevanje DNA.
DNA se vedno podaljšuje iz 5’-OH proti 3’-OH koncu. Sintezo novonastale verige omogoča encim DNA polimeraza.
Poznamo več vrst DNA polimeraz. Dodajajo deoksiribonukleotide na verigo glede na sekvence matrične DNA vedno od 5’ proti 3’ koncu. Te nukleotide dodajajo na že obstoječe začetne oligonukleotide, zato se proces podvojevanja začne z encimom primaza, ki sentitizira te primere.
Polimeraza DNA ima eksonukleazno aktivnost.
3’ - 5’ Encim ima zmožnost, da popravi napako, če je vgradil napačen nukleotid. Odstrani napačnega in vgradi pravega.
5’ - 3’ Encim odstrani RNA začetne oligonukleotide.
Kaj je helikaza?
Je encim, ki je iz več podenot in je veliko večja od DNA. Omogoča razprtje dvojne vijačnice DNA.
Kaj je primaza?
10-12 bp; pri RNA je na 2’ OH skupina pri sladkorju, pri DNA je na 2’ samo H. Naredi začetni oligonukleotid.
N-baze v RNA.
Purina:
- Adenin in gvanin (komplementarne baze: T oz. U, C)
Pirimidina:
- Uracil in citozin (komplementarne baze: A in G)
Polimeraze DNA.
Polimeraza DNA I: odstranitev in zamenjava začetih oligonukleotidov.
Polimeraza DNA II: popravljanje DNA; ponovno začne s podvojevanjem, ki se je ustavilo zaradi poškodb DNA.
Polimeraza DNA III: podaljševanje verige DNA.
Polimeraza DNA IV: popravljanje DNA.
Polimeraza DNA V: popravljanje DNA.
Razlike med podvajanjem DNA pri prokariotih in evkariotih.
- Hitrost podvajanja:
1000/s
500-5000/minuto - Število ori:
1 mesto ori,
več tisoč mest ori - Dolžina replikon (del DNA, ki se podvoji iz enega mesta ori):
celoten kromosom
20.000 do 300.000 bp - Dolžina okazakijevih fragmentov:
1000 do 2000 nukleotidov
100 do 200 nukleotidov
Proof reading - editiranje DNA.
Odpravljanje napak nastalih v sintezi DNA.
Vgradnja napačnega nukleotida:
- tavtomerija: vez z O se spremeni iz dvojne v enojno, ali pa se dušik namesto z enojno veže z dvojno vezjo.
- nepravilna parjenja
Sprememba komformacije v DNAP.
3’ - 5’ eksonukleazna aktivnost.
Primaza nima 3’ - 5’ eksonukleazne aktivnosti - dela več napak.
Od metila odvisno popravljanje neujemanja.
Dam-metilaza se nahaja na stari verigi DNA, tako, da se ve kaj je nova veriga in jo je traba popraviti ter kaj je stara originalna veriga. Poseben sistem to zazna, in “pogricka” okolico neujemanja ter nastane verzel. Polimeraza I doda nove nukleotide.
Frekvence napak zaradi replikacije.
Polimeraza III naredi napako na 105 nukleotidov.
99 % popravi “proof reading”, še preden DNA-polimeraza nadaljuje s sintezo DNA.
Popravljanje neujemanja odstrani se 99,9 % napak.
Od 1 celice, se napaka pojavi pri 2000 potomk. (Če ni popravljanja: 1 od 20 ima napako, če ni sistema popravljanja neujemanja ima vsaka potomka 50 napak).
Cikel celične delitve prokariontov.
Materinska celica -> replikacija DNA -> nastanek prstana iz FtsZ (energija iz GTP, nastane med obema nukleotidoma, usmerjena Min) -> nastanek divisoma (Fts-proteini, nastanek nove celične membrane in stene) -> podaljševanje celice (kromosoma potujeta vsak na svojo stran) -> depolimerizacija FtsZ (energija iz GTP, nastanek septuma) -> hčerinski celici
Replikacija bakterijskega kromosoma.
Začetek: oriC (84,3 min), konec: ter.
E coli 4,6 Mbp, na enem delu ima začetek podvajanja oriC, točno nasproti je mesto zaključka, ki mu rečemo terminus (ter).
Dvojne replikacijske vilice.
Iniciacija kromosomske replikacije, cis-delujoči elementi.
Cis-delujoči elementi oriC:
- OriC ima več odsekov
- 2 tipa elementov cis (delujejo tocno tam kjer so) in trans (sintetizirajo nekje drugje, potujejo po celici in delujejo nekje drugje),
- oriC je cis, 260 bp,
- en predel ima a t bogat odsek, ne potrebujemo veliko energije da se ločijo a in t,
- pred tem predelom je še tudi at bogat predel,
- za tem predelom je predel z vezalnimi mesti za encim dnaA (5 takih mest).
Zaporedje E. coli.
AT-bogat predel -> =DNA-unwinding element (DUE).
Tukaj se začne replikacija.
Iniciacija kromosomske replikacije, trans-delujoči elementi.
- trans-delujoči elementi DnaA, DnaB, DnaC (omogoča vezavo dnaB), DnaG, RNAP, IHF, Fis (pomagata pri odvijanju).
- DnaA se rabi le za iniciacijo replikacije, omogoči DnaC, da namesti helikazo DnaB, da se lahko vzpostavijo replikacijske vilice
Opiši iniciacijo kromosomske replikacije.
Da se lahko prične replikacija, se morajo ob tistih proteinih DnaA, ki so stalno vezani, na oriC še vezati molekule DnaA-ATP (okoli 12).
Sedaj lahko nastane velik multimeren kompleks iz mnogih molekul DnaA.
Zaradi tega zvitja DNA, se obe verigi sedaj lahko razpreta v območju DUE. Pri tem pomagata tudi Fis in IHF. V
pomoč je tudi superzavitje.
V procesu, kjer sodeluje tudi DnaC, se na razprto mesto v oriC veže helikaza DnaB. Delovanje DnaB dodatno razpre obe verigi, DnaC zapusti kompleks. Vezava SSB prepreči ponovno združevanje obeh verig.
Sedaj lahko primaza DnaG naredi RNA-začetni oligonukleotid in replikacija se lahko prične. Kompleks, sestavljata ga DnaB in DnaG, ki potuje po DNA in sintetizira RNA-začetne oligonukleotide, se imenuje primosom.
Replikacija kromosoma.
Replikacija kromosoma E. coli poteka s hitrostjo 1000 nt/sec in traja 40 min.
Nastanejo strukture THETA (Podobna oblika grski crki teta).
Terminacija kromosomaske replikacije.
Obstaja poseben sistem, ki nadzira regijo DNA, kjer se dogodi terminacija
replikacije – to je tam, kjer se replikacijski vilici srečata. Sistem najbolje poznamo pri E. coli.
Terminacija v E. coli se dogodi na 22 bp dolgih zaporedjih, imenovanih ter.
Preko teh mest lahko gredo replikacijske vilice samo v eni smeri.
Mesti terA in terB zakrožata terminacijsko območje. Mesto terA je prehodno samo v “smeri ure” in tako lahko gredo preko njega samo replikacijske vilice fR. Mesto terB je prehodno samo v “smeri proti uri” in tako lahko gredo preko samo replikacijske vilice fL.
Ko se obojne replikacijske vilice srečajo (terC) obojne prenehajo z replikacijo. (Če so katere vilice hitrejse
gredo čez terC in pridejo do drugega ter ampak ne gredo čez njega). Za terminacijo je potreben tudi protein. Pri E. coli je to protein Tus (terminus utilization substance), pri B. subtilis je
RTP (replication terminator protein). Terminacijski protein se veže na mesto ter in zaustavi helikazo (pri E. coli je to DnaB). Ko se replikacija zaključi, se sprostita dve hčerinski molekuli DNA.
Težave replikacijskih vilic.
- na svoji poti lahko naletijo na poškodbe v verigi DNA (lezije in vrzeli)
- v takih primerih se vilice lahko zaustavijo in pogosto se razpustijo (“fall off”) (vilice pridejo do vrzeli in se ne morejo širiti naprej in se zaustavijo)
- če celica ne more zaključiti procesa replikacije, propade
- obstajajo posebni sistemi, ki zagotavljajo ponovno vzpostavitev replikacijskih vilic
- ker ta ponovna vzpostavitev replikacijskih vilic ni na oriC, sedaj sodelujejo drugi proteini, t. i. primosomski proteini PriA, PriB, PriC in tudi DnaT, ki uporabijo 3’-OH konec enoverižne DNA, ki tvori D-zanko, kot začetni oligonukleotid za ponovni pričetek sinteze DNA
Segregacija kromosomov.
- Proces ločevanja obeh hčerinskih molekul kromosoma na obe hčerinski celici
- Pred tem morata biti obe hčerinski molekuli kromosoma ločeni
- Za to obstajajo različni sistemi:
– resolucija dimerov (težave replikacijskih vilic se pogosto končajo z dimerizacijo – in sistem za resolucijo dimerov je verjetno nastal prav zato)
(Dimer je ko sta oba se povezana, poseben sistem ve kje je treba prerezat da dobimo 2 ločena kromosoma.)
– dekatenacija
– kondenzacija
Rekombinacijski sistem Xer E. coli.
- mestno-specifična rekombinaza
- delovanje usklajeno z delitvijo celice
- dva proteina: XerC in XerD; specifično mesto dif
- če se dogodi, da se na isti kromosomski molekuli nahajata dve mesti dif, proteina Xer izvedeta rekombinacijo med tema dvema mestoma dif
- mesto dif se nahaja centralno v regiji ter
- interakcija s proteinom FtsK zagotavlja časovno in prostorsko usklajeno povezavo z delitvijo celice (lokacija FstK v celici je, kjer delitveni septum preščipne celico)
- FtsK je DNA-translokaza, ki premika/črpa skozi sebe DNA v smeri pomikanja mest dif proti septumu
V kromosomu imamo posebna mesta, ki mu dajajo orientacijo, da se ve v kateri del celice gre kateri del. Povejo v katero celico bodo po delitvi sli. FtaK potiska kromosom v tisto smer kamor so orientirana zaporedja. Dif mesta. XerCD prostein zazna podvojeno mesto in na sredini prereže. Mesto dif ne sme bit podvojeno, potem to zazna siste XerCD.
Binarna delitev.
Prokarionti vseskozi rastejo, ko je celica presegla kritično maso se avtomatsko začne tvorba septuma, ki omogoča ločeitev celic, ko iz 1 nastaneta 2 to je 1 generacija.
Celica se podaljša -> izoblikuje se septum -> celici se ločita.
Citokineza.
- protein FtsZ (tvori osrednji obroč, ki omogoča nastanek delitvene ravnine, podoben je tubulinu evkariotov)
- podoben tubulinu evkariontov
- izoblikuje filamente, ki se lahko podaljšujejo/skrajšujejo zaradi dodatka/odvzema krajših filamentov, t. i. protofilamentov (je GTP)
- protein MreB (podoben aktinu, tvori filamente, ki potrebujejo ATP)
- podoben aktinu evkariontov
- tudi iz protofilamentov, a za izgradnjo se rabi ATP
- Fts izhaja iz “filamentous temperature sensitive” - najdemo v kloroplastih, mitohondrijih… Čaka, da tvori obroč, ko se kromosoma ločita se tvori obroč na sredini celice in tvorijo prstan FtsZ, ZipA in FtsA omogočata, da je obroč na sredini celice
- genetske analize v obdobju 1970-1979 so odkrile številne gene, ki so bili potrebni za delitev celice
- imeli so veliko število mutant, ki so bile temperaturno občutljive
- pri višjih, t. i. nepermisivnih temperaturah, niso mogle tvoriti kolonij, med tem ko so kolonije lahko tvorile pri nižjih, t. i. permisivnih temperaturah
- pri višjih temperaturah so iskali celice, ki so tvorile filamente iz nedeljenih celic, odkrite gene so poimenovali ftsA, ftsB… FtsZ je osrednji protein citokineze
- najdemo ga pri večini bakterij, pri nekaterih arhejah in celo v kloroplastih in mitohondrijih
- pred celično delitvijo je v obliki monomerov in krajših protofilamentov porazdeljen po celi celici
- ko celica doraste do ustrezne dolžine, se monomeri in protofilamenti zberejo na sredi celice, kjer tvorijo prstan (protoprstan) protoprstan ob FtsZ tvorita še dva pomožna proteina FtsA in ZipA, ki pomagata FtsZ-prstanu, da je stabilen in vezan na membrano.
Obroč v kontaktu z notranjo membrano, zipa v membrano, ftsa, ftsI, FtaK, vse skupaj je divisom.
Sistem Fts.
- protoprstan obstaja 1/5 časa celičnega cikla, vanj se vežejo še drugi proteini (24 različnih)
- nekaterih od teh proteinov segajo preko membrane, drugi se sestavijo v periplazemskem prostoru in sodelujejo pri sintezi celične stene septuma.
Delitev celice in citoskelet iz MreB.
MreB usmerja sintezo peptidoglikana, naredi svoje elemente v ovojčke po celici in omogoča da je celica potem palične oblike, če tega ni je kroglasta. Če se inhibira polimerazijo MreB filamentov, postanejo celice kroglaste.
Zakaj nastane septum samo sredi celice?
Sistem Min in sistem nukleotidne okuluzije.
Sistem Min E.coli.
- E. coli ima tri proteine: MinC, MinD, MinE, ki so vpleteni v izbiro mesta tvorbe septuma. Naredili so
mutante, pri enih celicah so vedno nastale mini celice, ker je septum nastal bolj proti polu. Od teh celic so dobili to ime Min. - gene min so našli, ker mutacije v teh genih vodijo do nastanka septuma na napačnih mestih in do posledične tvorbe minicelic (od tod tudi ime).
MinC in MinD tvorita kompleks, ki preprečuje vezavo FtsA in ZipA ter interakcije med filamenti FtsZ.
Proteini Min oscilirajo od enega pola celice do drugega. MinC in MinD in nekaj MinE se nahajajo proti polu in na polu ene celice, preostali MinE tvori obroč, ki omejuje gibanje MinC in MinD. Gibanje obroča iz MinE povzroči sproščanje kompleksa MinC-MinD iz membrane ene bodoče celice. Temu sledi izoblikovanje sistema na drugem polu druge bodoče celice.
MinC in D tvorita kompleks tam se ne more vezat ftsA in s tem tudi ftsZ ne.
C in D prehajajo čez pol in nekaj časa onemogočajo na enem polu potem gredo na drug pol.
FtsZ obroč nastane, kjer je koncentracija Min najmanjša.
Tik pred ločitvijo celic se MinC in MinD za kratek čas akumulirata tudi pri septumu.
Časovna koordinacija replikacija in citokeneze.
E. coli ima samo ione in vir ogljika v minimalnem gojišču, tako da si more vse sama sintetizirat. Porabi veliko več časa, raste počasneje kot pa sinteza DNA.
Generacijski čas označimo z velikim I, ena generacija 70 min, tako da ima dovolj časa da se kromosom počasi podvaja, C za čas replikacije, D da se celica razdeli v 2 celici. (GRAF 2/22)
Bogato gojišče raste 17 min, mleko 12,5 min (nova replikacija se začne preden se prva konča, vsi ti proteini so v bližini oriC).
Uskladitev začetka iniciacije replikacije s hitrostjo rasti celice.
- Iniciacija replikacije vezana na določeno celično maso – iniciacijska celična masa.
- Začetek iniciacije uravnavajo celična koncentracija DnaA (razmerje DnaA-ATP: DnaA-ADP), dostopnost oriC za DnaA.
- Več oriC v celici – več molekul DnaA se potrebuje.
- Na DNA so vezavana mesta za DnaA tudi izven oriC (jih je več kot 300) – redčenje DnaA – npr. regija datA, v bližini oriC veže kar več kot 50 molekul DnaA
- Poleg tega pa je pomembna tudi metilacija GATC zaporedij s strani deoksiadenozin metilaze (Dam)
Kaj je gen?
Gen - odsek DNA, ki ima informacijo za neko biološko aktivno molekulo RNA (mRNA, tRNA, rRNA).
Gen se mora v pravem času izraziti.
Trnaskripcija (prepis te matrične DNA v Rna), translacija (prepis RNA v aminokislinsko zaporedje.
Pri evkariotih in prokariotih sta mehanizma zelo podobna. Pri evkariotih sta mehanizma ločena, pri prokariotih pa oba potekata v citoplazmi.
Pri prokariotih so geni organizirani v operone.
Zgradba: promotor, operator, strukturni gen.
Promotor, operator in strukturni gen.
Promotor prepozna RNA polimerazo.
Operator: vežejo se elementi, ki določajo ali se bo polimeraza vezala ali ne.
Strukturni gen: policistronska DNA (več strukturnih genov), monocistronska DNA (en strukurni gen).
Kaj potrebujemo za transkripcijo?
- encim: RNA-polimeraza (RNAP)
- DNA (kodirajoča veriga in matrična veriga - se bo prepisala, RNAP na matrično verigo dodaja nove nukleotide)
- promotor
- ribonukleotidi
Opiši strukturo bakterijske RNAP.
- Holoencimi:
- beta, beta’, alfa, sigma
- sigma je pomembna, da se usede promotor -> sigma se loči in se začne elongacija
- ima funkcijo pri iniciaciji - Coreencimi
- beta, beta’, alfa
- sigma je v kontaktu s promotorskim zaporedjem
- ima funkcijo pri elongaciji
Sestavljanje RNAP.
Sigma prepozna promotor.
Prvi nukleotid, ki bo šel v RNA - mRNA start (+1).
Zaporedje -10: TATAAT (sigma prepozna zaporedje -> RNAP se more usest na pravo zaporedje)
Zaporedje -35: TTGACA
Vezava RNA na promotor.
Različne sigme prepoznajo različne promotorje.
Alfa se veže na UP element, sigma 4 se veže na -35 zaporedje, sigma 3 na EXT, sigma 2 na -10 zaporedje, sigma 1 na DISC. Pri +1 je začetek.
Različni sigma faktorji za različne promotorje pri npr. E. coli.
*-sigma 70 - primarna ; vzdrževalni (hišni) geni
*-sigma 32 - odgovor “heat-shock”
*-sigma 54 - asimilacija dušika
*-sigma F - izražanje flagela (“late flagellum expression“)
*-sigma S - izražanje v stacionarni fazi
*-sigma E/24 - odgovor na membranski stres
Transkripcija.
RNAP je encim, ki je odgovoren za prepisovanje genov iz DNA v mRNA. Katalizira tvorbo fosfodiestrskih vezi med ribonukleotidi. Dodaja nukleotide na prosto 3’-OH skupino in podaljšuje verigo od 5’ -> 3’ koncu. RNAP ne potrebuje začetnega oligonukleotida in lahko začne iz nič. Sestavljena je iz večih enot (5). Ko se vse enote združijo dobimo aktivno RNAP.
Podrobna razlaga zapiski!!
Rho neodvisna terminacija.
- Ti terminatorji vsebujejo obrnjene ponovitve (sekvence nukleotidov na eni verigi so komplementarne in obrnjene). Ko se te ponovitve prepišejo v RNA nastane zanka.
- 7-9 adeninov, ki sledijo drugi obrnjeni ponovitvi na template DNA. Njihova transkripcija povzroči serijo uracilov za zanko prepisani RNA. Serija uracilov v RNA povzroči, da se RNAP ustavi in s tem nastane čas za ustvarjanje zanke, ki destibilizira DNA - RNA parjenje, kar ima za posledico ločitev RNA od DNA. To ločitev pospešijo A - U bazni pari, ki so relativno šibki v primerjavi z drugimi baznimi pari.
Rho odvisna terminacija.
- DNA sekvence, ki ustavijo transkripcijo.
- DNA sekvence, ki povzročijo napetost, ki prepreči nastanek sekvencirane strukture, na to nestrukturirano RNA se veže RHO protein in se pomika proti 3’ koncu. RHO ima helikazno aktivnost, zato prekine DNA - RNA vezi v transkripcijskem mehurčku, kar konča transkripcijo.
Kaj potrebujemo za translacijo?
- mRNA, ki je nastala s transkripcijo
- tRNA
- ribosome (rRNA in ribosomske proteine):
-Največje in najkompleksnejše
strukture v bakterijski celici
-So med glavnimi sestavinami celice
-Velik del bakterijske biosinteze je za ribosome
-Evolucijsko močno ohranjena struktura
Celica ima na tisoče ribosomov (število je odvisno od rastnih pogojev).
Ribosom.
V bistvu je velikanski encim. Izvaja polimerizacijo AK v polipeptid.
A-mesto - mesto, kamor se
veže naslednja tRNA
(aminoacilno mesto)
P-mesto – mesto, kjer se
dogodi peptidna vez med
obema aminokislinama
E-mesto – mesto, od koder se
sprosti nenabita tRNA
Ribosomi evkariotov so večji.
Vloga ribosomskih podenot.
VELIKA PODENOTA (bolj rigidna)
- z njeno vezavo nastane funkcionalen ribosom
- tvori peptidno vez
- prestavlja tRNA iz enega mesta na drugo
MALA PODENOTA (ima tri domene in je bolj gibljiva)
- iniciacija translacije
- pomaga pri izbiri pravilne ak-tRNA
Nastanek rRNA.
Prekurzorska RNA (vsebuje vse 3 rRNA in eno ali več tRNA).
RNaze (ribonukleaze).
rRNA so med evolucijsko najbolj ohranjenimi celičnimi sestavinami.
Vloga rRNA.
- vse rRNA imajo strukturno vlogo
+
-23S rRNA – peptidiltransferaza (ribocim) ter tvori kanal, skozi katerega izhaja rastoč peptid
-16S rRNA – pomembna v iniciaciji in terminaciji translacije ter dekodiranju zaporedja mRNA (mora se vezat na začetek).
Kristalni strukturi ribosomskih podenot.
Ribosomski proteini dajejo trdnost ribosomu in fiksirajo molekule rRNA na svojih mestih.
Ribocimi.
Molekule RNA, ki imajo katalitsko aktivnost (RNA-encimi).
Evkarioti, prokarioti, organeli.
Delujejo same ali pa kot nukleoproteini (kompleks RNA in protein, “hibridi”).
Imajo aktivno mesto.
Večina je intronov, ki se sami izrežejo.
◦ endoribonukleazna aktivnost, nadalje nastanek krožne RNA z izrezom oligonukleotida
◦ katalizirajo samo enkrat (proteinski encimi več reakcij)
RNazaP
◦ ribocim, ki lahko katalizira večkrat (samo dva sta taka – ta in pa 23S rRNA)
◦ ribonukleoprotein – funkcija v zorenju tRNA iz prekurzorske RNA
◦ protein drži RNA v aktivni sekundarni strukturi
Ribocimi - arhaični ostanki “RNA sveta”.
mRNA.
5’ UTR - 5’ neprevedena regija (ne bo šel v proteinski prepis).
Začetek genetske informacije (iniciacijski kodon, startni kodon). - gre v proteinski prepis.
Konec genetske informacije (zaključni kodon, STOP kodon).
3’ UTR - 3’ neprevedena regija.
tRNA.
- enojna veriga, področja dvojne verige-sekundarna struktura
- antikodon se veže na mRNA, ostali deli na rRNA in ribosomski protein
5’ -> D-zanka ima dva dihidrouridina -> antikodonska zanka prepozna stop kodon -> TpsiC-zanka (T-zanka) vsebuje timin, pseudouracil in cianin -> akceptorski konec (CCA).
Zadnji akceptorski konec z estrsko vezjo vezan na AK.
Prenašalna RNA (tRNA).
- najbolj procesirane in modificirane molekule RNA
- antikodonska zanka-veže se na kodon, prepozna (dekodira) kodon in ga prevede v aminokislino (Tretji nukleotid - ohlapen (“wooble”-
neobičajno parjenje (npr. G:U)) - vsak kodon specifična tRNA,
določene aminokisline več
tRNA - 60 specifičnih tRNA v
bakterijski celici, 100-110 v
celici sesalcev - 73- 93 nukleotidov, nekateri
posttranskripcijsko metilirani,
nenavadne baze
(psevdouridin, inozin,
dihidrouridin, …) - CCA se lahko doda tudi
posttranskripcijsko – encim
CCA-nukleotidiltransferaza
Stopnje translacije.
- iniciacija
- elongacija
- terminacija
Kateri proteini sodelujejo pri posamezni stopnji translacije E. coli?
Iniciacija:
- IF1 Stabilizira 30S-podenoto
- IF2 Veže fmet-tRNA na kompleks 30S-mRNA
- IF3 Veže 30S podenoto in mRNA
Elongacija:
- EF-Tu Dostavi aa-tRNA na A-mesto ribosoma
- EF-Ts Aktivira EF-Tu
- EF-G Stimulira translokacijo
Terminacija:
- RF1 Katalizira sprostitev polipeptidne verige in disociacijo pri UAA in UAG
- RF2 kot RF1, samo da za UGA in UAA
- RF3 Stimulira RF1 in RF2
- IF3 disociacija
Peptidna vez.
CO skupina ene AK (C-terminalni del) in NH2 druge AK (N-terminalni del) se povežeta z peptidno vezjo.
Sinteza peptida poteka od N-terminalnega dela proti C-terminalem delu.
Peptidna veriga je iz med seboj povezanih AK.
oligopeptid – kratka veriga
polipeptid - dolga veriga
dipeptidi, tripeptidi…
Kaj je bralni okvir?
Zapis za protein se lahko nahaja v bralnem okvirju.
Molekula DNA ima 6 možnih bralnih okvirjev.
Če se translacija dogaja v pravilnem okvirju, rečemo da je v “zero frame” za
protein. Če je vnapačnem, potem rečemo, da je v “−1 frame”, če je
pomaknjen bralni okvir za enega nazaj
oz. “+1 frame”, če je pomaknjen za enega naprej.
3/32
Vezava AK na tRNA.
AK aktivacijski encimi (aminoacil-tRNA sintetaze) - povezujejo ustrezno AK in tRNA.
Prepoznavna mesta med AK in aminoacil-tRNA sintetazo, sintetaza mora prepoznati antikodon in
diskriminacijsko bazo tik pod CCA in velikost variabilne zanke.
Aktivacija AK:
◦ AK+ATP→aminoacil-AMP + tRNA + P-P
Nabitje tRNA:
◦ aminoacil-AMP + tRNA → aminoacil-tRNA + AMP
Aminoacilacija tRNA.
Je aktivacija + nabitje.
AK + tRNA + ATP -> aminoacil-tRNA sintaza -> aminoacil-tRNA + AMP + PP
Zadnji aminokislina je vezana z estrsko vezjo na AK.
Translacijsko-iniciacijska regija.
V verigi s tisoči nt mora ribosom začeti na pravem mestu. Določa ga translacijsko-iniciacijska regija (TIR) oz. ribosomsko vezavno mesto (RBS
– ribosome binding site - AGGAGG , RDS – ribosome docking site - AUG).
RDS (znotraj je start kodon - mesto P)
RBS (ribosomsko prepoznavno zaporedje)
3/35
Iniciacijski kodon in iniciatorska tRNA.
Iniciacijski kodon, ki ga prepozna iniciatorska tRNA.
Iniciacijski kodon je lahko AUG, GUG, redkeje tudi UUG ali CUG.
Iniciatorska tRNA je ena sama.
Prepoznavo oz. vezavo iniciatorske tRNA na iniciacijski kodon omogoča IF-2, vezan z GTP.
Iniciatorska tRNA vstopi direktno na P-mesto (edina).
Metionin mora biti opremljen s fenilsko skupino -> transformilaza -> fMet-tRNA.
3/36
Iniciacijska tRNA in začetek translacije.
Direktna vezava na mesto P je verjetno mogoče ravno zaradi fMet – taka tRNA je podobna že peptidil-tRNA, ki je značilna za mesto P. Formilna skupina tudi preprečuje, da bi tako nabita tRNA lahko bila uporabna kot elongatorska tRNA.
Dogodki v iniciaciji translacije.
Potrebni so IF1, IF2, IF3, iniciatorska tRNA, mRNA, mala ribosomska podenota.
Nastane 30S iniciacijski kompleks, ki se nato poveže s 50S podenoto v 70S iniciacijski kompleks.
Na malo podenoto, na mesto A se veže IF1, ki stabilizira 30S podenoto.
Nam mRNA se veže mala ribosomska podenota.
Na iniciatrosko tRNA se veže fmet-tRNA, na katero je vezana IF2 faktor, ki povzroči vezavo fmet-tRNA na kompleks 30S-mRNA. IF3 pa veže 30S podenoto in mRNA.
IF2 omogoči vezavo s 50S podenoto in nastane 70S kompleks.
3/38
Translacija - elongacija.
Vezava 5‘->3‘ kodona s 3‘->5‘ antikodonom – pravilnost vezave zagotavlja specifičen del zaporedja 16S rRNA (decoding site).
Akceptorski konec aatRNA je v povezavi s 23 S rRNA, ki nato deluje s svojo peptidiltrans-ferazno funkcijo. Po nastanku peptidne vezi v ribosom
vstopi EF-G z GTP (=translokaza) in prestavi iz A na P- oz. iz P na Emesto.
Premik ribosoma za 3 nt v smeri 5’ -> 3’.
Tretje mesto v kodonu.
En antikodon se lahko poveže z več kodoni
◦ nespecifično parjenje na 3 mestu kodona
◦ Tretji nukleotid (“wooble”-neobičajno parjenje (npr. G:U)
◦ Nekatere tRNA berejo več kodonov
◦ Nekatere kodone lahko prebere več tRNA
◦ 49 tRNA prepozna 64 kodonov
3/40
Translacija - terminacija.
RF se veže na STOP kodon.
RF1 prepozna UAA in UAG.
RF2 prepozna UAA in UGA.
Polipeptid se sprosti.
RF3 - pomaga sprostit RF1 oz. RF2.
Ribosom disocira. Za disociacijo se poleg EF-G potrebuje še ribosomsksprostitveni faktor (ribosome release factor, RRF).
Odstranitev formilne skupine oz. fMet.
fMet je potrebno odstraniti.
Dve možnosti:
- samo f-Met se odstrani (peptid-deformilaza)
- odstrani tudi metionin (metionin aminopeptaza)
Ribosomi in policistronska mRNA.
Ribosomi v citoplazmi na policistronski mRNA.
Da se vidi polipeptid, mora biti vsaj 70 AK dolg.
Hitrost translacije in transkripcije.
Hitrosti morata biti usklajeni. Transkripcija: 40 - 80 nt/s
Translacija: 60 nt/s
Nivoji regulacije ekspresije genov.
- sprememba strukture genoma/kromatina;
- transkripcija;
- procesiranje/zorenje/dodelava mRNA (pri evkariontih se doda kapa na 5´konec, 3´konec se cepi in doda poliadeninski rep; introni se odstranijo); Vse te spremembe vplivajo na stabilnost mRNA, možnost translacije mRNA, hitrost translacije in na aminokislinsko sestavo nastalega proteina;
- regulacija/uravnava stabilnosti RNA (uravnava hitrosti razgradnje nastale mRNA);
- regulacija na nivoju translacije, ki je kompleksen proces in potrebuje poleg mRNA številne encime, druge proteine in različne molekule RNA.
Razpoložljivost in količina vseh teh dejavnikov vpliva na hitrost translacije oziroma nastanka proteinov. Na samo translacijo lahko vplivajo tudi določena zaporedja v sami mRNA; - post-translacijske modifikacije so tiste, ki mnogim proteinom šele
omogočijo aktivnost.
Klasifikacija regulacije.
Regulacija iniciacije transkripcije:
- Negativna regulacija
-Negativno-inducibilna regulacija
-Negativno-represibilna regulacija - Pozitivna regulacija
-Pozitivno-inducibilna regulacija
-Pozitivno-represibilna regulacija - Regulacija z atenuacijo transkripcije
-Modulacija strukture RNA
-Spremembe v procesivnosti RNA-polimeraze
Regulacija z razgradnjo mRNA:
- Od proteinov odvisni učinki
- Od RNA odvisni učinki
Regulacija iniciacije translacije
Regulacija sprostitve z ribosoma
Regulacija terminacije translacije
Postraslacijske modifikacije proteinov
Regulacija obnavljanja proteinov (protein turn over)
Inhibicija proteinske aktivnosti s povratno zvezo (feedback inhibition)
Skupine transkripcijskih faktorjev glede na strukturni motiv.
Transkripcijski faktorji so proteini, ki se vežejo na DNA in da prepoznajo DNA potrebujejo strukturne motive.
Regulatorni proteini vsebujejo domene oziroma strukturne
motive, ki se lahko vežejo na DNA in prepoznajo zaporedja nukleotido:
▫ Vijačnica-zavoj-vijačnica “Helix-turn-helix”
▫ Cinkovi prsti “Zink finger”
▫ “Levcinska zadrga” je lahko DNA vezavna domena in uravnava dimerizacijo proteina
▫ Beta-nagubana površina
Transkripcijski faktorji skupine vijačnica-zavoj-vijačnica.
“helix-turn-helix”
Pogosto pri bakterijah.
Usede se na prepoznavno mesto.
Ko se vežejo proteini na DNA se vežejo kot dimeri.
Transkripcijski faktorji skupine cinkovi prsti.
- “zinc-finger”
- pogosto pri evkariontih
- potrebuje cinkove ione
- veže se na specifično mesto
Transkripcijski faktorji skupine levcinska zadrga.
- “Leucine zipper”
- dimerizacija
- pogosto pri evkariontih
- vsaka sedma AK je levcin na razdalji osmih helikalnih zavojev
- dimer se zato lahko poveže
Kooperativna vezava transkripcijskih faktorjev.
Stabilizira kompleks DNA-protein.
Če imamo NFAT se bo sem šibko vezal, če pa imamo AP1, delujeta kooperativno.
Opiši operone, ki se ne izražajo konstitutivno.
Inducibilni:
Transkripcije ni, določene spremembe inducirajo transkripcijo.
Sami po sebi so utišani, pozitivno regulirani, ob vezavi faktorja se začne transkripcija, če se faktor odstrani je gen spet na OFF.
Represibilni:
Transkripcija običajno poteka, ob določenih spremembah pa se ustavi.
Gen se izraža, če zaradi regulacije pride do represorja, se ustavi transkripcija.
Pozitivna in negativna regulacija na nivoju transkripcije.
Če z določenimi načini/regulatornimi molekulami lahko stimuliramo ekspresijo genov govorimo o pozitivni kontroli (uravnavi), ki je bolj pogosta pri evkariontih (regulatorni protein
je aktivator, ki z vezavo na DNA spodbudi transkripcijo).
Če pa z regulatornimi molekulami inhibiramo izražanje genov
govorimo o negativni kontroli (uravnavi), ki je bolj pogosta pri
bakterijah (regulatorni protein je pri bakterijah represor, ki z vezavo na DNA inhibira transkripcijo).
Transkripcijski regulatorni sistemi.
Negativno-inducibilna regulacija: represor, če pride induktor se gen izraža, ker bo represor inaktiviran.
Negativno-represibilna regulacija:
če pride korepresor bo represor inaktiviran.
Pozitivno inducibilna regulacija:
če pride induktor
Transkripcijska aktivacija z aktivatorji.
Gen je izklopljen -> aktivator se veže na prosto regulatorsko regijo -> vezava RNAP -> prepisovanje operona.
Transkripcijska inaktivacija z represorji.
Ni represorja -> RNAP se veže -> ko pride represor in prekrije del zaporedja in RNAP ne pride zraven, da bi se vezala -> je represor, ni izražanja genov.
Genska regulacija z dvokomponentnim sistemom.
Signal -> senzorski protein zazna signal -> fosforilacija v citoplazemzski domeni -> fosfatna skupina iz senzorskega proteina se prenese na regulatorni protein v DNA-vezavni domeni -> genska regulacija.
Mono-, policistronska mRNA in regulon.
Monocistronska mRNA - en gen:
Sestavljena je iz enega cistrona, zato proizvede en sam protein.
Policistronska mRNA - operon:
Sestavljena je iz dveh ali več cistronov.
Regulon:
Skupina genov, ki so skupaj regulirani, ponavadi z istim regulatornim genom.
Laktozni operon.
lacI: gen za uravnavanje, v njem se kodira laktoza represor.
lacZ: beta-galaktozidaza
lacY: Lac-permeaza
lacA: tiogalaktozid transacetilaza
Operon lac je primer, ko se zaporedje oparatorja prekriva s 3’ koncem promotorja in 5’ koncem prvega strukturnega gena.
Lac-permeaza -> beta-galaktozidaza -> glukoza in galaktoza
4/25
Razgradnja laktoze.
Laktoza se preoblikuje v alolaktozo (to lahko lacZ razgradi) -> beta-galaktozidaza -> galaktoza in glukoza.
Da lahko lacZ deluje potrebuje tetramer, potrebuje 4 monomere povezane med sabo.
Alolaktoza (induktor) se veže na vezavno mesto za induktor.
Alosterična interakcija.
LacI z vezanim induktorjem (IPTG) ima
zaradi vezave induktorja konformacijsko spremembo → alosterična interakcija
Fosfotransferazni sistem (PTS).
cAMP nastaja tako, da celica prepozna, če ima glukozo ali ne.
Če ima glukozo, ne razgrajuje laktoze. Če je laktoza, to javlja celica z cAMP.
Ko glukoza prihaja v celico prehaja čez transportni kompleks, se zgodi fosforilacija, vezava s 6-fosfatom. S tem se glukoza ujame v celico. Ta fosfat pa more od nekod prit - pride iz energetsko bogate fosfoenolpiruvata (PEP). Fosfor gre na EI, potem na HPr in potem na EIIA in šele potem do glukoze. Ker se fosfat ves čas porablja, ne pride do aktivacije adenilat ciklaze.
Ko ni glukoze v celici se fosfat iz EIIA porablja za aktivacijo AC in pri tem je v celici veliko cAMP.
Če ni glukoze v celici, fosfat obtiči na EIIA in vodi aktivacijo adenilat ciklazo -> cAMP -> vezava na CRP -> vezava na DNA -> aktivacija operonov za razgradnjo drugih virov ogljika, ki niso glukoza.
EIIB in EIIC v membrani (adenilat ciklaza).
Celica more prepoznati ali ima glukozo ali laktozo. Če je glukoza to sporoči s cAMP.
Ko glukoza pride v celico, gre čez kompleks -> fosforilacija, ko gre skozi kompleks ob transportu čez EIIBC doda fosfat -> pride iz fosfoenol piruvata in se prenese na transportni protein EI -> HPr -> EIIA -> glukoza-6-fosfat.
Če je glukoza ni cAMP, cAMP se ne poveže s CRP, ni transkripcije lac genov.
Lac-operon in njegova uravnava.
Če ni glukoze, ni alolaktoze. Represor lacI je aktiven in se veže na operator. Prekriva promotor in gen je utišan.
Če je laktoza, nastane alolaktoza. Represor dobi gor induktor (alolaktoza) in postane neaktiven. Tudi vezan se sprosti in RNAP se vsede na promotor in naredi transkript vseh teh genov lacZYA.
Če zmanjka glukoze, potem dobi CRP še cAMP, se ga aktivira, se veže na CRP vezavno mesto in se RNAP prikliče in dobimo veliko količino produktov.
LacI.
Ima 3 vezavna mesta.
Vezavno mesto o1, ki je najbližje promotorju lac ima najpomembnejšo vlogo v represiji operona lac, ker se prekriva s promotorjem tega operona.
Delecija bodisi sigma 2 ali bodisi sigma 3 ima le majhen učinek na uravnavanje, medtem ko hkratna delecija obeh vodi v 50× zmanjšano represijo.
Hkratna vezava LacI na s igma1 in sigma 2, oz. sigma 1 in sigma 3, vodi
v upogib DNA. Regija, bogata z AT, olajša upogib.
Pozitivna kontrola.
Regulatorni protein je aktivator, ki se poveže z DNA, vendar običajno ne
z operatorskim zaporedjem, in spodbudi transkripcijo.
Pozitivna kontrola je lahko inducibilna ali represibilna.
Regulacija laktoznega operona.
4/48!!!
Uporabnost operona lac.
V molekularni genetiki je zelo velika:
- uporaben za mnogo organizmov: bakterije, vinske mušice, človeške celice
- uporabljajo tako lacZ, kot promotor lac
- gen lacZ je med najpogosteje uporabljenimi reporterskimi geni
- začetni N-terminalni del LacZ ni bistven za delovanje (vstavitev poliklonskih mest)
- promotor lac in njegovi derivati so pogosto uporabljeni v ekspresijskih sistemih (zelo močni promotorji, ki so lahko uravnani)
lac in lacl promotor ter derivati.
- Plac
- PlacUV5: ni občutljiv za katabolno represijo, aktiven je tudi če je glc v gojišču (deluje v LB).
- Ptac: je močnejši, ni občutljiv za katabolno represijo, a je inducibilen z IPTG.
- Placl
- Placlq: 10x večje izražanje Lacl - bolj reprimarno izražanje iz Plac.
Lacl in njegova uporabnost.
- Lociranje regij DNA tekom rasti celice, kromosomske lokalizacije (prokarionti in tudi evkarionti)
- Genska fuzija lacI in gfp + lac o1 v tarčnem zaporedju
- Gen za zeleni flourescenčni gen povežemo z genom lacI, in nastane represor, ki se sveti ter vidimo kam se ta na DNA veže.
L-arabinozni operon.
Trije operoni: 1-podobno kot lac operon (gen za tri encime) (araC je aktivator - ko se veže, se sinteza
začne, če pa nima vezanega Iara pa je represor) 2 in 3 – ne bomo pogledali.
Razgradnja arabinoze.
Gre za obliko L-arabinoze, ki preko proteinov vstopa v celico, pretvori se v L-ribulozo, araB doda fosfat in dobimo
L-ribuloza-fosfat, araD pa zamenja stran OH skupine in nastane D-ksiluloza-fosfat. To se potem porabi v centralnem metabolizmu.