Filo Flashcards
Predstavite in analizirajte Simiasov in Kebesov ugovor Sokratovi trditvi, da je duša nesmrtna (iz Platonovega dialoga Faidon). Za kakšne vrste argumentov gre? Ovrednostite oba argumenta.
O: 1. Simiasov argument o harmoniji: trdi, da je duša podobna harmoniji, ki jo proizvaja glasbilo. Harmonija preneha obstajati takoj, ko je inštrument uničen. Tako je tudi z dušo-preneha obstajati, ko telo propade. ->Predpostavlja, da je duša v celoti odvisna od telesa. Ta argument ne obravnava možnosti, da bi duša lahko neodvisno obstajala zunaj fizičnih meja. Ne upošteva ideje, da ima lahko duša vzročni vpliv na telo, namesto, da je zgolj samo njegov produkt. 2. Kebes predstavi argument z analogijo uganke in tkalčevega dela: če je duša nesmrtna in obstaja večno, bi bilo življenje podobno reševanju uganke ali tkanju oblačil. Ko bi bilo delo končano, ne bi bilo nobenega namena ali razloga za nadaljevanje->če duša obstaja večno, bi sčasoma postala utrujena in naveličana, zaradi česar bi bil večni obstoj nezaželen. ->Postavlja vprašanje o namenu in smislu življenja, če bi duša obstajala neomejeno dolgo. Argument se samo dotika eksistencialnih vprašanj, ne obravnava pa neposredno vprašanja ali je duša sama po sebi nesmrtna ali ne. Prav tako predpostavlja, da naravo poganja občutek izpoplnjenosti ali namena, kar morda ni nujno, če upoštevamo nesmrtnost duše. Lahko rečemo, da gre pri obeh za argumente iz analogije.
Predstavite Jacksonov argument iz znanja (qualia) in ga kritično komentirajte.
O: Gre za argument iz znanja, ki izhaja iz Jacksonovega miselnega eksperimenta; Kaj Mary ni vedela? -> Argument je naslednji: Predstavljajte si Mary, briljantno znanstvenico, ki je vse življenje preživela v črno-beli sobi. Nikoli ni videla barv, vendar ima popolno znanje o vseh fizičnih in nevroznanstvenih dejstvih o zaznavanju barv. Ve vse, kar je treba vedeti o valovni dolžini svetlobe, delovanju očesa in nevronskih procesih, ki sodelujejo pri zaznavanju barv. Vendar pa nekega dne Mary sme zapustiti sobo in prvič izkusiti barvo. Vprašanje je, ali se Mary nauči česa novega, ko vidi barve? -> Jacksonov argument trdi, da se Mary res nauči nekaj novega, ko prvič vidi barvo, kljub popolnemu poznavanju fizičnih dejstev o zaznavanju barv. To pomeni, da obstajajo nefizični ali subjektivni vidiki zavestne izkušnje, ki jih fizični opisi ne morejo v celoti zajeti. (Govori o subjektivni izkušnji, ta je zasebna/kako je biti ter ne glede na znanje in informacije, ki jih Mary poseduje, so te nepopolne, dokler jih ne preizkusi-izkustvo, idr.) – ni ravno argument proti fizikalizmu ampak vprašanje o kaj in kako znanju.
Predstavite britanski (tradicionalni) emergentizem in njegovo povezavo s problemom telo/duh ter ovrednotite stališče za in proti.
O: Britanski emergentizem je filozofsko stališče, ki obravnava problem duha in telesa tako, da predlaga, da duševne lastnosti izhajajo iz fizičnih lastnosti in so od njih vzročno odvisne. Nakazuje, da duševni pojavi, kot so zavest in duševna stanja, izhajajo iz kompleksne organizacije in interakcij fizičnih entitet, kot so nevroni v možganih. Stališče ZA: izogibanje dualizmu-> izognejo se s trditvijo, da duševne lastnosti izhajajo iz fizičnih lastnosti, ne da bi se zatekli k ločeni ontološki kategoriji za um. Stališče PROTI: redukcionistična kritika->kritiki trdijo, da se bogastvo in edinstvenost subjektivnih izkušenj lahko izgubita z redukcijo mentalnih lastnosti na pojavne fizične lastnosti. Duševnih pojavov ni mogoče v celoti razložiti zgolj z vidika fizičnih lastnosti in da emergentizem preveč poenostavlja kompleksnost uma. Samo znanost ne zna pojasniti, še vedno nek magic, ki ga ne znaš pojasnit/reducirat.
Predstavite raziskavo s področja svobodne volje in njeno implikacijo ter ovrednotite svojo izbiro ali imamo/nimamo svobodne volje.
Libetov eksperiment o svobodni volji je preizkušal, ali se zavedne odločitve za gibanje zgodijo zavestno ali nezavedno. V eksperimentu so udeleženci gledali uro in naključno premikali roko, hkrati pa so poročali o trenutku, ko so se odločili za gibanje. Možganska aktivnost je bila merjena z EEG. Rezultati so pokazali, da se je možganska aktivnost, povezana z gibanjem, začela že nekaj sto milisekund pred zavestno odločitvijo udeležencev. To je sprožilo razprave o tem, ali so naše odločitve resnično svobodne ali pa so nezavedni možganski procesi tisti, ki odločajo pred našo zavestjo.
Implikacije:
Rezultati eksperimenta postavljajo pod vprašaj koncept svobodne volje, saj se zdi, da so naše odločitve že vnaprej določene z nezavedno možgansko aktivnostjo. To bi lahko pomenilo, da naše zavestne odločitve niso resnično svobodne, ampak so rezultat nezavednih procesov.
Ovrednotenje:
Čeprav Libetov eksperiment nakazuje, da je svobodna volja omejena zaradi nezavednih možganskih procesov, ne izključuje popolnoma možnosti svobodne volje. Eksperiment se osredotoča le na preproste motorične odločitve, ki morda niso reprezentativne za bolj kompleksne in reflektivne odločitve. Poleg tega se zavestna volja morda ne izraža v trenutku začetka možganske aktivnosti, ampak v sposobnosti posameznika, da odločitve spreminja ali zavira.
Na podlagi tega lahko rečemo, da imamo omejeno svobodno voljo. Naše nezavedne možganske aktivnosti močno vplivajo na naše odločitve, vendar imamo še vedno zmožnost zavestnega nadzora in refleksije, ki lahko spreminja potek teh odločitev. Svobodna volja morda ni popolna, a ni povsem izključena.
Navedite in opredelite 3 komponente svobodne volje po Henriku Walterju (iz knjige Neurophilosophy of Free Will).
O: 1. svoboda: biti sposoben narediti drugače (alternativne možnosti) 2. razumljivost: delovati na osnovi razumljivih razlogov 3. izvor: izvor znotraj samega sebe (smo kreatorji svojih dejanj)
Kakšne (če sploh kakšne) implikacije imajo empirične raziskave za pojmovanje svobodne volje? Izberite in opišite primer raziskave ter kritično ovrednotite potencialne implikacije le te za svobodno voljo.
Nevroznanost in psihologija: Raziskave v nevroznanosti in psihologiji so prispevale k našemu razumevanju procesov, ki so podlaga za odločanje in človeško vedenje. Čeprav lahko posebne študije zagotovijo vpogled v nevronske korelate odločanja, ne rešijo dokončno vprašanja svobodne volje. Nekatere študije kažejo, da lahko naša možganska aktivnost predvidi določene odločitve, preden se jih zavestno zavemo, kar vodi v razprave o mejah naše domnevne svobode odločanja. Vendar te ugotovitve niso splošno sprejete in interpretacija takšnih poskusov ostaja tema razprav. Potrebno je iskati kompatibilnost tako iz humanistične kot iz znanstvene podobe.
Libetov eksperiment
Na kratko predstavite problem telesa in duha, umestite Descartesovo pozicijo, predstavite in ovrednostite Descartesov metafizični argument (iz zamišljanja) za dualizem.
O: Znan tudi kot problem um-telo, je filozofsko raziskovanje narave uma in njegove povezave s fizičnim telesom. Postavlja vprašanja o tem, kako so duševna in fizična stanja medsebojno povezana oz. ali so bistveno različna. Descartes je trdil, da sta um in telo dve ločeni entiteti, pri čemer je um nefizičen ali nematerialen, medtem ko je telo fizično. Ta pogled je znan kot kartezijanski dualizem. Metafizični argument temelji na naravi sposobnosti uma, da si predstavlja stvari. Pravi, da si lahko zamislim, da moje telo ne obstaja. Ne moremo pa si zamisliti, da jaz (um) ne obstajam. Torej sem jaz (um) povsem različen od svojega telesa. V argumentu je bil uporabljen Leibnizov zakon (Ontološko načelo, ki pravi, da ne more biti ločenih objektov ali entitet, ki imajo vse skupne lastnosti. To pomeni, da sta entiteti x in y enaki, če ima vsak predikat, ki ga ima x, tudi y in obratno.) in princip substitucije salve veritate (»nepoškodovana resnica«). Kadar uporabljamo psihološke glagole, kot “verjamem”, “pričakujem”, “želim”, čemur rečemo tudi intencionalni kontekst, Leibnizov zakon ne velja. Drugače bi lahko skoraj v vsaki situaciji dokazali ne-identiteto. Poiskali bi nekoga, ki je prepričan ali ve nekaj o predmetu, ne ve pa nekaterih drugih vidikov tega predmeta. Zato tudi argument iz zamišljanja ne prepriča tistega, ki meni, da je duh nekaj fizikalnega.
Kako Ryle kritizira “uradno doktrino” problema telo duh?
Gilbert Ryle je v “The Concept of Mind” kritiziral kartezijanski dualizem, ki predpostavlja, da sta um in telo dve ločeni entiteti. Trdil je, da ta pogled povzroča “kategorijsko napako” s tem, ko um obravnava kot ločeno, nefizično entiteto. Ryle je zavrnil idejo o “duhu v stroju”, ki meni, da je um notranji in skrit, medtem ko je telo fizični stroj. Namesto tega je trdil, da so mentalni procesi vidni skozi vedenje in pripadajo isti logični kategoriji kot fizične entitete.
Kot behaviorist je Ryle verjel, da je um bolj povezan z vedenjem kot z neko skrivnostno entiteto. Kritiziral je tudi poskuse znanstvene razlage dualizma, saj ti pogosto zamenjujejo vprašanja brez reševanja problema. Po njegovem mnenju mentalnih stanj in procesov ni mogoče zreducirati na analitične dispozicije, ker to ne zajame celotne narave subjektivnega izkustva. Prepričanja ne vedno vodijo do vedenja, kar kaže na kompleksnost mentalnih procesov.
Ryle je zagovarjal združitev fiziološkega in mentalnega besednjaka za boljše razumevanje človeškega vedenja. Trdil je, da um ni “duh v stroju”, ampak sestavni del fizične realnosti in vedenja, ki ga je mogoče razumeti skozi naše vedenje.
Na kratko predstavite osnovna filozofska stališča do problema svobodne volje. Katero je po vašem mnenju najbolj podprto. Odgovor utemeljite!
O: glavna štiri stališča so: 1) determinizem- splošna metafizična teza o naravi sveta; iz dejstev o preteklosti sveta po zakonih narave sledijo vsa dejstva o prihodnosti sveta, po determinizmu je svobodna volja iluzija 2) libertarianizem- svobodna volja obstaja in je nezdružljiva z determinizmom, ljudje imajo resnično možnost svobodnih odločitev, ki niso vzročno določene s predhodnimi dogodki 3) kompatibilizem (mehko determinizem)- skuša uskladiti svobodno voljo z determinizmom, trdi, da lahko svobodna volja sobiva s prepričanjem, da so dogodki vzročno določeni-ta še vedno obstaja saj omogoča kreativnost, avtonomijo in moralno odgovornost 4) inkompatibilizem (trdi determinizem)- to stališče zavzema bolj skeptično držo s trditvijo, da sta svobodna volja in determinizem v osnovi nezdružljiva. Trdi, da tudi če je determinizem napačen, je svobodna volja še vedno nevzdržna zaradi drugih dejavnikov, kot je naključnost ali pomanjkanje nadzora nad lastnimi željami Katero stališče je najbolj odprto, je stvar stalne razprave v filozofskih in znanstvenih krogih, saj gre navsezadnje za individualne intuicije in interpretacije empiričnih podpor in filozofskega sklepanja. Lahko pa omenimo, da je kompatibilistična pozicija privlačna številnim filozofom, saj je osredotočenost kompatibilizma med drugim tudi na avtonomiji in notranjih omejitvah, te pa se dobro ujemajo z našim vsakodnevnim razumevanjem svobodne volje in moralne odgovornosti.
Na kratko opišite eksperiment Wegnerja in Wheatleyjeve (“Apparent Mental Causation: Sources of the Experience of Will”, 1999), razložite njun model zavestne volje in ga kritično ovrednotite.
Raziskovalci so preučevali občutek zavestne volje in ugotovili, da ljudje pogosto verjamejo, da so njihova dejanja posledica njihovih zavestnih namenov, tudi če ni neposredne vzročne povezave. V eksperimentu so udeleženci nosili slušalke in izvajali dejanja, medtem ko je računalniški program včasih preglasil njihove namere. Po vsakem dejanju so ocenili stopnjo zavestne volje. Rezultati so pokazali, da so pogosto izkusili občutek zavestne volje za dejanja, ki jih je določil računalnik, kar so poimenovali “iluzorni nadzor”.
Metodologija eksperimenta je bila kritizirana zaradi svoje ekološke veljavnosti in posplošljivosti na resnične scenarije. Ugotovljeno je bilo, da nezavedni dejavniki vplivajo na dejanja, kar kaže, da zavestna volja ni popolnoma svobodna, ampak pod vplivom nezavednih procesov. Model raziskovalcev predlaga, da nimamo resnične svobodne volje, ker nezavedni procesi neposredno vplivajo na naša dejanja, zavestno mišljenje pa ustvarja iluzijo svobodne volje.
Kritiki opozarjajo, da iluzija ne pomeni, da svobodna volja ne obstaja. Možno je, da zavestna in nezavedna dejavnost delujeta hkrati. Zavestna volja ni nujno popolnoma zavestna, saj zavest še vedno prispeva k odločitvam. Primeri, kjer so možganske operacije vsilile dejanja, kažejo, da je zavestna volja prisotna tudi pri nadzoru voljnih dejanj. Kritiki trdijo, da je zavestna volja pomemben del človeškega delovanja, tudi če nezavedni procesi vplivajo na naše odločitve.
Na kratko predstavite problem telesa in duha, umestite Descartesovo pozicijo in predstavite in ovrednotite Descartesova znanstvena argumenta za dualizem.
O: Znan tudi kot problem um-telo, je filozofsko raziskovanje narave uma in njegove povezave s fizičnim telesom. Postavlja vprašanja o tem, kako so duševna in fizična stanja medsebojno povezana oz. ali so bistveno različna. Trdil je, da živa in neživa narava delujeta po istih (mahenskih) zakonih in zato lahko vse procese v naravi, vključno s procesi v živalih, zavedemo na mehansko delovanje. Povabi nas, da si zamislimo, da obstajajo stroji, ki so povsem podobni ljudem in posnemajo vsa naša dejanja. 1) argument se opira na ugotovitev, da stroji ne bi imeli daru govora in misli, kar imamo samo ljudje; torej smo ljudje različni od strojev. 2) argument izhaja iz 2 trditev; prvič, da je človekov razum univerzalen, stroj je za vsako delovanje posebej razvrščen in drugič, ni mogoče, da je v enem stroju dovolj raznovrstnih delov, ki bi sprožili delovanje v vseh življenjskih prilikah, kot to počne razum. Pri obeh argumentih se opira na pojmovanje stroja kot avtomata-ugotavlja, da je praktično nemogoče, da bi bil univerzalni razum realiziran v nečem fizikalnem. Mi imamo dar govora in to dokazuje, da imamo nekaj več.
Davidsonov tekst Mentalni dogodki. Kaj je anomalični monizem? Opiši tri načela, ki jih v tekstu zapiše Davidson in kritično ovrednoti njegov poskus razrešitve protislovja.
Anomalični monizem, ki ga je razvil Donald Davidson, poskuša uskladiti duševne in fizične dogodke. Temelji na treh načelih: (1) Vzročna interakcija: Duševni dogodki lahko povzročajo fizične dogodke in obratno. (2) Nomologična narava vzročnosti: Vzročni dogodki so opredeljeni s strogimi zakoni, ki imajo malo izjem. (3) Anomalizem mentalnega: Ni strogih determinističnih zakonov za razlago in napovedovanje duševnih dogodkov.
Teorija trdi, da so duševni in fizični dogodki ontološko isti, vendar imajo različne vzročne lastnosti in razlagalna besedišča. Čeprav so duševni dogodki povezani s fizičnimi, jih ni mogoče popolnoma pojasniti s fizikalnimi zakoni. Anomalični monizem ponuja srednjo pot med fizikalizmom (vse je fizično) in dualizmom (loči um in telo). Kritiki opozarjajo, da teorija ne pojasni povsem povezave med umom in telesom ter lahko krši zakon zaprtosti fizikalne vzročnosti.
Kdaj je sklep veljaven? Napiši deduktivni argument. Kaj je abdukcija oziroma sklepanje na najboljšo razlago? Napiši primer.
O: Sklep je veljaven, kadar logično sledi iz premis, kar pomeni, da če so premise resnične, mora biti tudi sklep resničen. Primer deduktivnega sklepanja: Premisa 1: Vsi ljudje smo smrtni. Premisa 2: Sokrat je človek. Sklep: Sokrat je torej smrten. Abdukcija oz. sklepanje na najboljšo razlago, je oblika sklepanja v kateri ustvarimo najboljšo možno razlago za dano vrsto opažanj ali dokazov. Vključuje utemeljeno ugibanje ali oblikovanje hipoteze na podlagi razpoložljivih informacij. Primer opazovanja: Zjutraj se zbudiš in opaziš, da so tla zunaj mokra, na nebu pa temni oblaki. Pojasnilo (hipoteza): Ponoči je deževalo. V tem primeru opazujete mokra tla in temne oblake, najboljša možna razlaga pa je, da je ponoči deževalo. Čeprav abdukcija ne zagotavlja gotovosti kot deduktivno sklepanje, ponuja najbolj verodostojno razlago, ki temelji na razpoložljivih dokazih.
Navedite prednosti in slabosti interakcijskega dualizma, epifenomenalizma in paralelizma.
O: Prednosti interakcijskega dualizma: priznavanje ločenega mentalnega področja, ki omogoča razlago subjektivnih izkušenj, ohranja vzročno razlago med umom in telesom ter ohranja osebno identiteto. Slabosti interakcijskega dualizma: ne temelji na empiričnih dokazih (ni ga mogoče neposredno opazovati ali meriti), postavlja vprašanje o naravi interakcije (ni dobro opredeljen mehanizem interakcije med umom in telesom) ter izpodbija zakon o ohranjanju energije (pomisleki o duševni vzročnosti, kako ta lahko sodi v okvir ohranjanja energije) Prednosti epifenomenalizma: je skladen s fizikalizmom (predpostavlja, da duševne dogodke povzročajo fizični dogodki, medtem ko nima nobenega vzročnega vpliva na fizični svet), izogiba se kršitvi zakona o ohranjanju energije (ni v nasprotju z načeli fizike) ter pojasnjuje enotnost zavesti (duševni dogodki kot stranski produkt fizičnih procesov, brez aktivnega vplivanja nanje). Slabosti epifenomenalizma: spodkopava pomen zavesti (postavlja vprašanje o razvoju zavesti), težave pri pojasnjevanju duševne vzročnosti (trdi, da so duševni dogodki vzročno ločeni od fizičnih) ter težave z uskladitvijo introspektivnih izkušenj (zdi se, da je subjektivna izkušnja v nasprotju z idejo, da ti duševni dogodki nimajo vzročne učinkovitosti). Prednosti paralelizma: izogne se vprašanju, kako um in telo medsebojno delujeta (duševni in fizični dogodki se dogajajo paralelno brez vzročne interakcije), ohranja vzročni determinizem (predpostavka, da so duševni in fizični procesi vnaprej določeni, zgodijo se vzporedno in ohranjajo deterministični pogled na svet). Slabosti paralelizma: nejasnost, kako lahko duševna stanja vzročno vplivajo na fizična dejanja in obratno, ne temelji na empiričnih podporah.
Kako je Descartes zagovarjal interakcijski dualizem?
O: Interakcijski dualizem pravi, da sta duh in telo med seboj vzročno povezana. -> V skladu z našim vsakdanjim razumevanjem je, da psihični dogodki lahko povzročajo fizične dogodke in obratno, da fizični dogodki povzročajo psihične. Zato se zdi interakcijski dualizem stališče, ki se dobro ujema z našimi vsakdanjimi intuicijami. Težava -kako in kje pride do vzročne povezave med tako različnima substancama, kot sta duh in telo; Descartes pojasni, da do povezave med duhom in telesom pride v češariki, to je žlezi v možganih. Vendar ne odgovarja na vprašanje, kako do nje sploh lahko pride in za kakšne vrste povezavo gre.
Perry: Dialog o Osebni Identiteti
Gretchen Weirob, filozofinja, ki umira zaradi nesreče z motorjem, se sprašuje o svoji identiteti po smrti. V dialogu s teologom Samom Millerjem in študentom Daveom Cohenom razpravljajo o tem, ali je identiteta vezana na telo ali zavest. Miller trdi, da identiteta temelji na zavesti in da bi lahko obstajala v nebesih z istimi izkušnjami in spomini. Weirob pa meni, da kontinuiteta zavesti ni dovolj; identiteta zahteva iste izkušnje in spomine, ne le nadaljevanje. Uporablja analogijo s čokoladami, da pokaže, kako pretekle izkušnje ne določajo prihodnjih identitet. Razpravljajo tudi o primeru Julie North, kjer transplantacija možganov kaže, da identiteta ni vezana na telo, temveč na zavest, izkušnje in spomine. Dialog izpostavlja kompleksnost definiranja osebne identitete in vprašanje, kaj dejansko tvori našo identiteto po smrti.
Taylor: Fatalizem in Determinizem
Taylor raziskuje fatalizem, trditev, da so prihodnji dogodki neizogibni in nespremenljivi, podobno kot pretekli dogodki. Fatalist verjame, da prihodnost ni odvisna od naših dejanj, saj je že določena. Taylor uporablja zgodbo o Osmu, ki prebere knjigo svojega življenja in tako povzroči svojo smrt, da ponazori fatalističen pogled. Fatalizem temelji na logičnem determinizmu, kjer so resnične trditve o prihodnosti že zdaj resnične in jih ni mogoče spremeniti. Kritiki pa poudarjajo, da sprejetje fatalizma vodi v izgubo pomena naših dejanj in morale. Naša volja in aktivnosti so še vedno pomembne za vzročnost prihodnjih dogodkov, tudi v determinističnem svetu. Taylor izpostavlja razliko med logičnim in vzročnim determinizmom ter poudarja, da naše dojemanje resnice ni odvisno od časa, kar odpira razpravo o naravi svobodne volje.
Walter: Naravna Avtonomija in Svobodna Volja
Walter trdi, da so tradicionalna pojmovanja svobodne volje iluzorna, če implicirajo, da bi oseba v enakih pogojih lahko ravnala drugače in je izključno odgovorna za svoja dejanja. Predlaga koncept “naravne avtonomije”, ki omogoča samoodločanje v determiniranem vesolju. Naravna avtonomija priznava vpliv možganskih procesov na naša dejanja, a hkrati poudarja, da nismo zgolj lutke. Ta koncept podpira določeno obliko odgovornosti, saj ljudje še vedno vplivajo na svoja dejanja in misli. V determinističnem okviru je potrebno ponovno preučiti podlago za krivdo in moralno odgovornost. Walterjeva redefinicija svobodne volje kot prepletanje možganskih procesov nam daje občutek nadzora in samoodločanja, kar pomeni, da smo lahko odgovorni za svoja dejanja, vendar v luči znanstvenega razumevanja determinizma.
Faidon: Nesmrtnost Duše
V dialogu “Faidon” Sokrat trdi, da je duša nesmrtna in obstaja pred rojstvom in po smrti. Pripoveduje Faido o filozofskih razpravah, ki so potekale na dan njegove usmrtitve. Sokrat predstavi več argumentov za nesmrtnost duše, vključno s cikličnim argumentom, argumentom iz nasprotja in argumentom iz spomina. Filozofi se ne bi smeli bati smrti, saj je ta ločitev duše od telesa, ki je le zapor za dušo. Sokrat izpodbija materialistično stališče, da sta telo in telesni užitki najpomembnejša, ter poudarja pomen prizadevanja za modrost in filozofsko raziskovanje za dobro počutje duše. Na koncu dialoga Sokrat mirno sprejme svojo smrt, kar potrjuje njegovo vero v nesmrtnost duše in predanost filozofskemu iskanju resnice. “Faidon” prikazuje filozofijo kot način očiščevanja duše in pripravo na potovanje onkraj telesnega obstoja.
McGinn: Nerešljiv Problem Zavesti
McGinn trdi, da problem zavesti presega naše kognitivne sposobnosti. Postavlja vprašanje, kako pride do izkustva iz fizične aktivnosti nevronov, in kritizira konstruktivizem in supernaturalizem. Po njegovem mnenju je zavest naravni fenomen, vendar omejenost našega uma preprečuje popolno razumevanje. McGinn uporablja primer zaznavne zaprtosti pri nekaterih vrstah, da ponazori omejitve naših kognitivnih sposobnosti. Introspekcija in fenomenologija nam omogočata neposreden vpogled v zavest, vendar ne razkrivata, kako je ta odvisna od možganov. McGinn trdi, da razpon konceptov zavesti, ki jih lahko dosežemo, omejujejo naše lastne oblike zavesti, podobno kot slepa oseba ne more vizualizirati vizualnih izkušenj. Zaključuje, da zavest ni nujno prekompleksna, ampak je naš um preveč omejen, da bi lahko razumel njeno znanstveno pojasnilo.
Libet: Zavestna Volja in Krivda
Libetovi eksperimenti kažejo, da nezavedni procesi iniciirajo dejavnosti, vendar zavestna volja lahko postavi veto. To pomeni, da imamo zavestno kontrolo nad tem, kaj bomo pustili, da se zgodi. Libet trdi, da ima zavestna kontrola implikacije za svobodno voljo, krivdo in moralno odgovornost. Čeprav nezavedni procesi vplivajo na naša dejanja, zavestna volja omogoča, da odločamo, katera dejanja bomo izvedli. Libetova teorija zavestnega veta pomeni, da lahko zavestno preprečimo izvedbo nezavedno iniciiranih dejanj, kar je pomembno za razumevanje svobodne volje. Libet izpostavlja, da kljub vzročnim sosledjem dogodkov obstajajo verjetnostni in kaotični faktorji, ki prispevajo k nenapovedljivosti dogodkov, zato ni dovolj empiričnih dokazov za popoln determinizem ali indeterminizem.
Ryle: Kritika Kartezijanskega Dualizma
Gilbert Ryle kritizira kartezijanski dualizem, ki ločuje um in telo. Trdi, da je ta pogled napačen, ker dela “kategorijsko napako” s tem, ko um obravnava kot ločeno, nefizično entiteto. Ryle zagovarja, da so mentalni procesi del fizične realnosti in se izražajo skozi vedenje. Kartezijanski dualizem deli svet na fizični in mentalni svet, kar po Ryleovem mnenju vodi v jezikovno zmedo in napačne kategorizacije. Mentalni procesi niso ločena entiteta, ampak so del fizične realnosti, dostopni preko vedenja in interakcije. Ryle primerja to napako s primerom univerze, kjer se napačno razume ločene zgradbe kot posamezne enote, ne pa kot celoto. Zavračanje dualizma po Ryleovem mnenju omogoča boljše razumevanje uma in njegove vloge v fizičnem svetu.
